indira ekic Odkrito.si

Indira Ekić in Matic Kolenc: zgodilo se je ...

melania donald trump, vladimir putin Svet24.si

VIDEO: Neprecenljiv izraz na Melaniinem obrazu ob ...

Angel varuh Petisvet

Tako se javi naš osebni angel

profimedia-0377285224 Svet24.si

Zaposleni delajo le štiri dni, plačani pa so za ...

Budva, plaža Svet24.si

VIDEO: Bitka za ležalnik na plaži

demi lovato Najstnica.si

Drastična sprememba Demi Lovato

henrik 3 Njena.si

Osupljivo: Henrik nekoč in danes

Ljudje

Muzika te ne more izdati

Letnik 1975. Pravi, da najboljši. Še iz časov, ko so z otroki rabutali koruzo po njivah na obrobju Ljubljane. Ennio Morricone je avtor glasbe tistih filmov, »špageti vesternov«, ob katerih je obsedel in že zelo zgodaj začutil čarobno vibracijo, ki je šinila skozenj. Od glave do pete in čez. Glasba, ki jo ustvarja tako majhen inštrument, kot so orglice, ga je poklicala že kot desetletnega fantiča. In tako je ostalo. Orglice so prva ljubezen, potem pridejo na vrsto vse druge. In kako se sliši blues po slovensko? Se. Ženske ga imajo rade, pravi Damir, ki zmore v eni sami orglični luknji poiskati vsaj štiri tone.

Avtor:

Urška Krišelj-Grubar

Značke:

-A veš, kako se zasluži en milijon z igranjem bluesa?

-Kako?

-Tako, da imaš prej dva.

Težko ga je ne opaziti. A se zdi, da nima velike želje, da bi bil zares opažen. Na odru pa rad stoji. Tam, pravi, se mu čas ustavi. Lahko je končno v tistem tako zelo opevanem »zdaj«. Zato je rad na odru, no, pa tudi na ulici, kjerkoli, kjer ima priložnost, da je slišan. Poklican je, da je glasbenik in igra na ustno harmoniko, čeprav je po izobrazbi laboratorijski tehnik. Mimogrede, orglicam, temu kot malo večja napolitanka velikemu inštrumentu, samo v Sloveniji rečemo tako. Drugače je to ustna harmonika, pove Damir. 

Posebna jata ptičev. Kdo ga je učil? Sam se je učil, poslušal, gledal, vadil, in potem je spoznal še profesionalce, ti so v njem zavohali talent, potencial in mu bili pripravljeni predati znanje. Omeni jih kar nekaj. Med njimi sta Neven Mijać in Joe Filisko. Prvi je žal pokojni. Leto 2016 ga je vzelo, kot še nekaj Damirjevih najboljših prijateljev. Dolgi lasje, ki jih nosi že od najstniških let, ga navzven delajo močnega, nezlomljivega. Navznoter pa je ta vikinški možakar nežna, empatična dušica, ki jo strejo odhajanja, razhajanja, minevanja. In tedaj se še posebej močno zave, kako pomembno vlogo v njegovem življenju igra glasba. »Muzika te ne more izdati.« Zagreb je mesto, kjer je našel svojo jato ptičev, ki ljubijo blues. K pticam se bova še vrnila, pomudiva se za hip še v Zagrebu. Blues harp fest sta od tam s prijateljem Andrejem Ferkoljem preselila v Ljubljano. Tretjič zapovrstjo organizirata festival, na katerem imajo glavno besedo ljubitelji bluesa in orglic. Čisto posebna jata ptičev. Rad ima ptice z resničnimi krili. In one imajo rade njega. Nekoč je imel ptico iz jate agapornis (vrsta papige). In kadar je poslušal glasbo in je bila ta dobra, je ptiček zažvižgal, ob slabi pa ostajal tiho. Ptic ne zaklepa v kletko. Niti jih ne kupuje. Same priletijo k njemu. Trenutno je v fazi čakanja. »Čakajoč na sivo žakojko,« se pošali in zvija tobak.

Vedno imaš možnost. Pesni, že odkar zna pisati. Pripravljeno ima zbirko 150 pesmimi z delovnim naslovom Psihedelični guru, a ker danes že skorajda vsak izda svojo pesniško zbirko, ta čaka. Nekaj verzov s svojim dramatičnim glasom, od tobaka najbrž znižanim za kak ton, in raskavim ravno toliko, da so besede, ki pridejo iz njegovega grla, še bolj polne, pove: »Kača v njenih očeh me vabi, ko se levim na trenutku prizora in vem, da še ni čas ..« In nadaljuje:»Sonce je metalo sence, ki so tiho zaplesale, moja je mirovala. V zadnji potezi dneva sem dojel, da imam vedno možnost.«  Možnost izbire ima, česar se je zavedel pred leti, ko je še delal na Zavodu za transfuzijsko medicino. Po dvanajstih letih se je odločil, da je glasba močnejša, in ker ga je klical oder, je dal odpoved v službi. Zdaj je v polnosti posvečen glasbi. In naravi. Kamenje nabira, kamor gre. Tisti kamen, ki ga nosi za vratom, ga je dobesedno poklical, pravi. Kaj pa ljubezen, ga še vprašam. Jo je že našel, pa izgubil in zdaj je »čakajoč na pravo ptico«. Ni nujno, da je siva žakojka, da si preveč ne omeji izbora, vsekakor pa so mu všeč tiste, ki znajo čivkati ravno prav.

Glejmo si v oči. Karizmatičen je in tega se zaveda. Okoli vratu nosi usnjen mošnjiček, darilo prijatelja iz Kostarike. V mošnjičku, ki sega do predela med nogami, hrani najnujnejše dokumente. »Ta teritorij je najbolj na varnem.« Čas, v katerem živi, kjer si živ in viden, če si na FB-ju, ga ne zanima. Še vedno ni na nobenem družbenem omrežju, kar pa ne pomeni, da ni družaben, le ta način komuniciranja mu je tuj. Moti ga, ker se zgubljamo v virtualnosti in si ne gledamo več v oči, čeprav na tisto jutro ob Ljubljanici nosi sončna očala. A jih sname, ko ga prosim, da preverim barvo. Spreminjajo se, pravi. Tisto sončno jutro so modre. 

Več v Zarji št. 14, 3. 4. 2018.