Ljudje

Bo rektor (nazadnje) odletel?

Tik pred koncem leta se je skozi predpraznično vročico prebila novica s koprskega delovnega sodišča, da mora rektor prof. dr. Dragan Marušič plačati nekdanji direktorici študentskih domov Astrid Prašnikar 15.000 evrov odškodnine zaradi šikaniranja in spolnega nadlegovanja. Sodba je pravnomočna, pozivi k odstopu rektorja, ki se s svojim odvetnikom, znanim iz afere »koroška dečka«, pogosto pojavlja na sodišču, pa zelo glasni. Kakšna država sploh smo, če lahko naše univerze vodijo tako sporni ljudje? O tem s prof. dr. Vesno Mikolič, nekdanjo dekanjo Fakultete za humanistične študije v Kopru, ki je na svoji koži ugotovila, kako je, če nisi na »pravi« strani.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Najprej tole: rektorji in rektorice bi morali biti pojem modrosti, učenosti in nesporne moralne avtoritete. Niso samo starešine in koordinatorji fakultet, ki so vključene v univerzo, ampak od njih državljani pričakujejo, da bodo v prelomnih trenutkih povedali svoje mnenje, ki šteje. Tako je vsaj v razvitem svetu in tako je bilo do nedavnega tudi pri nas. Zdaj pa imamo kar dva rektorja, ki se redno pojavljata v medijskih črnih kronikah, poleg Marušiča še mariborski prof. dr. Igor Tičar, ki je zaščitil tajnika univerze, obtoženega mobinga in spolnega nadlegovanja. Ta zgodba se sicer končuje, saj se je konec prejšnjega leta (nerad, celo na ustavno sodišče se je pritožil) upokojil, čeprav mu še ni potekel mandat, a so organi univerze vztrajali, da mora oditi.

Kako bo z organi Univerze na Primorskem (UP) zdaj, ko je jasno, da je rektor kriv tako nečastnih dejanj, kot sta spolno nadlegovanje in mobing? Sam se brani z nelogičnim izgovorom, češ da direktorice ni nadlegoval on, ampak UP (ki da bo tudi plačala odškodnino, za povrh pa še odvetnika in sodne stroške). Na družbenih omrežjih se je že pojavila krilatica, ki ponazarja nesmiselnost takšne trditve: »Univerza ni lezbijka, ne nadleguje žensk.«

Hoteli so uničiti jedro. Prof. dr. Vesna Mikolič se je v novoustanovljenem Znanstveno-raziskovalnem središču primorske univerze (ZRS) zaposlila leta 1997, leta 2001 se je zaposlila še na novi Fakulteti za humanistične študije, osem let je bila tudi njena dekanja. »To, kar počne rektor s svojimi privrženci, je neracionalno, neproduktivno in nekoristno,« pravi sogovornica in pojasnjuje, da splet osebnih in političnih ambicij obrača univerzo v neko drugo smer in načrtno slabi jedro, iz katerega je univerza nastala. In v veliki meri je nastala prav iz ZRS, kjer so pripravili programe za posamične fakultete in kadre z močnimi referencami. Sočasno z Marušičevimi prizadevanji, da bi se dokopal na položaj rektorja, sta se začela spodkopavanje humanistike in ideološko obračanje proti desni, čeprav si je Marušič obenem preračunljivo pletel mrežo zaveznikov v vseh političnih strujah, pravi sogovornica. Mar univerza ni svobodna in svobodomiselna, napredna, prej leva kot pa konservativna ustanova, vprašam. »V Kopru je tako, da je avtonomija univerze avtonomija rektorja. To je problem. Univerza – to sem jaz.«

Vesna Mikolič ima stike z različnimi univerzami po svetu, zato sledi logično vprašanje: bi lahko drugod v podobni akademski ustanovi tolerirali dekana ali rektorja, obtoženega spolnega nadlegovanja in mobinga? Videti je, da je nad Marušičem samo modro nebo, ker mu do zdaj nihče nič ni mogel. Je normalno, da se rektor redno pojavlja na sodiščih in da odvetnik na račun univerze zasluži na stotisoče evrov?

»Nobene takšne univerze ne poznam, kolegi iz Nemčije mi denimo pravijo, da če se odvetnik samo približa univerzi, je to velik madež za ustanovo. Univerza mora urediti probleme sama, še preden nastanejo konflikti, rešijo jih razumno in zakonito. Pri nas pa ima odvetnik glavno besedo.«

Raziskujejo, predavati pa ne smejo. Za naštevanje, kaj vse se je zadnja leta dogajalo na primorski univerzi, bi potrebovali zelo veliko prostora in trpežne bralce, zato se tega seveda ne bomo šli. Veliko tega ste tako ali tako videli in prebrali. Ni šlo samo za to, da je rektor matematik in da je hotel zmanjšati obseg »nekoristne« humanistike, kot se je slišalo. Rektor je pridobival sodelavce (pa tudi študente) na svojo stran, seveda je potreboval glasove za rektorske volitve pa tudi za svoje projekte, kdor ni sodeloval, so ga pač doletele sankcije – od tega, da niso dobili denarja za svoj program (in so morali potem oni odpuščati svoje sodelavce), pa do čisto konkretnih odpovedi. Vesno Mikolič je razrešil z dekanskega položaja le nekaj mesecev pred koncem drugega mandata in ji dal odpoved z delovnega mesta dekanje. Protokol je bil tipičen – najprej nepreklicna razrešitev, potem se je pa lahko zagovarjala. Zapis zagovora, ki ga je vodil odvetnik Cugmas, bi lahko bil del scenarija sodobne tragikomedije. Opletal je z nekakšno kartico in reprezentanco, se zraven hahljal, ni pa znal niti malo pojasniti, česa jo sploh obtožuje. Njen odvetnik je zahteval, naj rektor v nekaj dneh pripravi konkretno obtožbo, iz rektorata pa je šlo v javnost pojasnilo, da je Mikoličeva prosila za odlog, da pripravi zagovor – skratka, prav nasprotno. Takšnih zgodb je cela vrsta in glavni junaki načrtujejo, da jih bodo v kratkem skupaj povedali javnosti. Kakor koli že, Vesna Mikolič je obe pravdi na sodišču dobila …

Sicer pa je pristojno ministrstvo pred dobrim letom mukoma ločilo ZRS od UP. Raziskovalci, ki so bili hkrati zaposleni na inštitutu in del delovnega časa na posamičnih fakultetah kot učitelji, so se morali na zahtevo rektorja odločiti, kje bodo – tu ali tam. Tretjina jih je ostala na univerzi, drugi so se odločili za inštitut, od rektorja so pri priči dobili prepoved predavanja na primorskih fakultetah. Si lahko predstavljate – raziskovalci ne smejo predajati svojega znanja študentom, ker je pač rektor tako odločil?

Več v Zarji št. 2, 9. 1. 2018.