Ljudje

Kuhanje se začne s čudežnim napojem

Jamie Oliver grozi z upokojitvijo

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Ne slepite se, čeprav je šele začetek januarja, bo valentinovo zdaj zdaj tu. In je torej že čas, da začnete preigravati najrazličnejše romantične ideje. Dajte domišljiji prosto pot – samo ene stvari, ene same stvari ne smete storiti pod nobenim pogojem: nikoli ne kuhajte goli.
Bomo pustili, da vam Jamie Oliver, tisti iz kuhinje do nazga, razloži zakaj.

Jamie, takrat še zelo mlad, je vedno trdil, da si naslova kuharske oddaje, ki je leta 1999 iz njega naredila zvezdo, ni izmislil sam, z njim so producenti skušali popoprati nedolžno kuharijo, v kateri je domnevno goli kuhar vedno kuhal oblečen. Je pa za njim prišlo kar nekaj fantov, ki so se v kuhinji slekli. In nobeden, niti eden, ni dosegel slave Jamieja Oliverja. Ki je, je nekoč priznal, tudi enkrat poskusil kuhati gol. A se ni dobro končalo.

Zgodilo se je, jasno, za valentinovo, ko je hotel biti romantičen in se je spodaj in zgoraj brez lotil večerje. Ravno je dobil novo pečico, je povedal, v njej je spekel ribo, a ko je odpiral pečico, je vročina bušnila v južne predele golega kuharja. Takole recimo, sklene pripoved, tistikrat so vrečke z zelenjavo iz zamrzovalnika prišle hudo prav. (Ampak riba je bila odlična, doda.)

Ne priporočamo. Jamie Oliver, se zdi, je pri dvainštiridesetih na vrhu sveta – če odštejemo občasno opeklino –, srečno je poročen z žensko, s katero je že od svojega sedemnajstega leta, v njunem plemenu je pet otrok. Vrednost njegovega kraljestva ocenjujejo na 265 milijonov dolarjev. Ima verigo italijanskih restavracij, napisal je dvajset dobro prodajanih kuharic in nastopal v številnih televizijskih oddajah in serijah. Pa vendar …

Življenje kuharske zvezde očitno ni za vsakogar, ali kot je pred kratkim vzdihnil, »kdaj sem bil že tudi pošteno na tleh. Ni luštno. Ne vem, če bi komu priporočil mojo kariero. Saj ne trdim, da mi je žal, ampak zapleteno je. /…/ Če bi bil zelo občutljiv, bi si izjokal oči. Precej samotno je. Približno enkrat na leto se mi še vedno zgodi. Tudi jaz se kdaj zamajem. Saj sem kar trden, vendar sem samo človek. Moral sem si zastaviti kopico zares odkritih vprašanj o naslednjih desetih letih, kakšna bodo in ali naj nadaljujem. Zakaj se ne upokojim? Zakaj ne bi vsak dan vozil svojih otrok v šolo? Zakaj, zakaj, zakaj?«

Več v Zarji št. 1, 3.1.2018