Ljudje

Ženska brez otrok ni nič manj ženska

Igralka Lucija Ćirović, duhovita dama, ki jo poznamo po številnih zabavnih vlogah, je tokrat spregovorila o resnejših temah. O tem, kako dolga je bila njena pot do spoznanja, da ni samo zabavna, temveč tudi lepa. Medtem ko je v drugih videla lepo, je bila do sebe preveč kritična.

Avtor:

Sonja Javornik

Značke:

Širša javnost vas je spoznala v vlogi Fate, ki vas je ... no, pogršala. 
Relativno je, kaj je lepo. Gotovo je bila tudi Fata za koga privlačna. A lažje se mi je pretvoriti v robustne like, ki jim telesnost ni v prvem planu. Verjetno to izhaja iz tega, ker sem bila že od nekdaj dokaj neopazna. Od take ne pričakuješ preveč, potem pa preseneti čisto na drugem koncu. Gotovo ima nekaj pri tem tudi nizka samopodoba, ki pa se je počasi zgradila in okrepila. Tako se zdaj lahko pohvalim, da sem skoraj 20 let starejša, pa sem videti bolje kot tedaj Fata! Torej se mlajšam, haha. 

Imate kdaj težave s sprejemanjem sebe?
Še vedno bijem boj s tem, ja. In ob tem doživljam vzpone in padce, a imam občutek, da mi gre vse bolje, in se mi zdi, da sem še kar fajn. (smeh) Pred nekaj tedni sem sanjala ene najlepših sanj v svojem življenju: bil je sončen, topel dan, sedela sem na robu odprtega vagona, noge so mi bingljale in pogovarjala sem se z mladino. Govorili so mi o tem, da ravnokar pripravljajo šolsko predstavo, v kateri bodo vsi oblečeni v dobre kostume, nastopala pa bo tudi njihova sošolka, ki je zelo posebna, ampak dela totalno kreativne stvari. Najprej nisem vedela, o kom govorijo, potem pa me je prešinilo, da sem to jaz, kot osnovnošolka. V tistem se pripelje s kolesom odštekano dekle, jaz jo pokličem k sebi in jo močno objamem; objemala sem samo sebe. Objem je bil topel, varen. Rekla sem ji: »Super si!« Mlajša jaz je potem odšla k sošolcem, jaz pa sem zavpila za njo, da bom pazila nanjo. Potem je bilo sanj konec. Zanimivo je, da imam že dolgo občutek, da nekdo resnično pazi name in me usmerja na življenjski poti. Doslej sem verjela, da je to moja pokojna mama, po teh sanjah pa sem spoznala, da čuvam samo sebe.

Vam je kdaj žal, da niste že pri petnajstih letih dojeli, kako ste lepi, ampak ste za to potrebovali 40 let?
To naredi puberteta … Še posebej če si poseben. Ampak tako je bilo in tega se ne da spremeniti. Kot bi rekla moja stara mama: Vsaka stvar je za nekaj dobra! Zato sem danes taka, kot sem. Tudi to me je naredilo. In če kaj lahko popravim, je, da uživam sedaj.

Med puberteto niste veljali za najbolj priljubljeno dekle v vašem kraju?
Kje pa! So me pa vsi poznali, ker je Ribnica majhna, jaz pa sem bila učiteljeva hčerka, kar je bilo vse prej kot prijetno.

Ste se počutili izjemno ali ne?
Vse me je motilo. Počutila sem se izjemno, a v negativnem smislu. V puberteti sem celo razmišljala: »Kaj če se operiram, pa bom potem lepa?« In sem naredila spisek, kaj vse bi morala popravit: prevelik nos, premalo zaobljena oblika glave, pregrobe ličnice, druga barva oči, premajhni ušesni mešički, preveč mesnata kolena, premajhne prsi, tanki lasje … in sem na koncu ugotovila, da nima smisla, ker bi morala zamenjati vse in ne bo od mene ostalo nič. Takrat, mislim, se je začela moja pot sprejemanja.

Nosite številko čevljev 43. Zato ne drobite pogosto naokoli v petkah?
Imam res zelo veliko nogo, kar pogosto ni videti nič kaj damsko. In zato težko najdem primerne čevlje zase. Še posebej elegantne. Moja izkušnja s čevlji je naslednja: kadar vidim lep čevelj, ki je itak številka 38, prosim za večjo številko in nato sledi varianta 1: nimamo 43, ali – zelooo redko – varianta 2, da številko imajo, ampak kaj ko se tisti luškani mali model v ogromni številki spremeni v brezoblično skropucalo. Z veseljem bi nosila krila, vendar ne dobim tako velikih čevljev, zato mi je lažje nositi hlače in športne copate, v tem se tudi dobro počutim. Všeč so mi dekolteji, ker mi pristojijo, rada nosim šale, pozimi kape. In takrat se čuti, da se dobro počutim.

Za oblačila ste poiskali stilistko. Si pogosto pustite svetovati?
Vsak pozna svoje delo, zato ni treba meni vedeti vsega. Frizer mora vedeti, kako se striže, kaj je zdaj moderno in, vsaj približno, kaj bo dobro pristajalo moji obliki glave. Ko pridem po novo frizuro, povem le, da želim biti mlada in lepa, pa naj dela, kar hoče. (smeh) Enako je z obleko. 

Več v reviji Zarja št. 49, 5. 12. 2017.