Ljudje

Pomlajuje me ljubezen do ljudi

Malo ljudi se s tako strastjo predaja svojemu poklicu, kot se mu predaja ljubljanska frizerka Jasna Javor, dolgoletna sodelavka Velike Zarjine preobrazbe. Te dni njen salon praznuje 40-letnico delovanja. Jasna bi lahko že dolgo uživala v pokoju, vendar ji to še na misel ne pride. Upokojenski status je zamrznila in z veseljem hodi v službo. »Upam, da bom še naprej zdrava in bom lahko delala, saj imam še veliko idej. Z dolgoletnimi rednimi strankami smo se dogovorile, da se ne bomo ustavile niti v domu upokojencev, kamor bomo šle skupaj in jih bom tam urejala,« se smeji Jasna.

Avtor:

Andreja Comino

Značke:

Čeprav ni imela idiličnega otroštva, se nikoli ni počutila prikrajšane. »Sem otrok ločenih staršev. Do 14. leta sem z mamo snažilko živela v domu gostinskih delavcev, kjer sva imeli sobico. Komaj sva se prebijali, vendar mi njene ljubezni nikoli ni manjkalo. Nato me je poslala k očetu in njegovi novi družini, saj se je bala, da bi zašla na kriva pota. Oče in mačeha sta želela, da bi se čim prej osamosvojila, naj grem torej čim prej delat. Tisto so bili drugi časi. Otroci pri 15, 16, 17 letih so hodili v službo enako kot odrasli ljudje,« se spominja. Jasna si je želela delati v trgovini, da bi ljudem stregla lepe stvari. Frizerstvo je bilo druga možnost. Ko se je v Polju (takrat še pri Ljubljani) odpiral frizerski salon, so jo poslali tja, naj se dogovori za delo. »Lastnica je ostala brez besed, ko sem ji dejala, da lahko začnem takoj, tako željna sem bila samostojnosti in lastne plače! Hitro sva se dogovorili, šla pa sem še v šolo. Frizerska šola je takrat trajala dve leti, od tega je bilo vsako leto pol leta prakse (vajeništva), štiri mesece pa teorije. Nato si lahko začel delati,« pripoveduje. Kmalu nato je spoznala moža in pričakovala prvega otroka. Z možem sta živela v eni sobi v Črnučah, ona se je z avtobusom vozila na drugi konec Ljubljane. Ker so imele mame takrat le tri mesece porodniškega dopusta, sta se z možem izmenjevala za varstvo sina. Srce se ji je trgalo, ko je morala dojenčka pol ure pustiti samega, preden je mož prišel iz službe. Pri dvaindvajsetih, ko je imel starejši sin tri leta in je bila drugič noseča, je mož našel poslovni prostor in jo pobaral, ali bi si upala voditi svoj lastni frizerski salon.

 Več v Zarji št. 45, 7.11.2017