Ljudje

Upokojenci živijo zmeraj slabše

Rožca Šonc že trinajst let vodi program Starejši za starejše, letos je ta humanitarna dejavnost dobila nagrado državljan Evrope in spodbudila zanimanje drugih držav, da bi podobno odpravljale stiske starejših. V ta program je vključenih kar 64,2 odstotka starejših od 69 let (več kot 180.000) in v njem sodeluje 3500 prostovoljcev, potrebovali pa bi jih še več. Odkar delujejo, so opravili skoraj 880 tisoč obiskov ter organizirali in izvedli 320.000 različnih pomoči – od druženja do prevozov in spremstva do zdravnika, pa pomoči pri hišnih in osnovnih življenjskih opravilih … »Pri osamljenosti in socialni izključenosti pa je zlata vreden že klepet …« pravi Rožca Šonc in opozarja na neizkoriščene potenciale starejših ljudi, saj ti z upokojitvijo ne izgubijo svojega znanja in strokovnosti in bi bili lahko še zelo koristni, če jih družba zaradi stereotipov in strahu pred starostjo ne bi izključevala.

Avtor:

Lidija Jež

Značke:

Kaj bi najprej spremenili na svojem področju?

Najprej bi si želela, da bi imel program »Starejši za starejše in večjo kakovost življenja doma« status, ki bi našemu – in podobnim humanitarnim programom – zagotovil sistemsko financiranje. To bi omogočilo doseči naše cilje, prvi od teh pa je vključitev celotne populacije starejših nad 70 let. Posebno poglavje je tudi zakon o prostovoljstvu, ki je sicer potreben, toda tak, kakršnega imamo, je zaradi administrativnih zahtev za številne ovira, ne pa spodbuda za prostovoljsko delo in ureditev tega področja. Ljudem, ki darujejo svoj čas in znanje tistim, ki so pomoči potrebni, se upira tak administrativni diktat; zdi se jim celo ponižujoče do njih in do ljudi, ki jih obiskujejo.

Šest razlogov, zakaj je nominirana za Slovenko leta:

1. Upokojenci niso pri nas nikoli dobro živeli

Rožca Šonc se je že rodila z občutkom za ljudi v stiski; v njeni družini je bila pomoč tistim, ki so jo potrebovali, samoumevna. Tudi na njeni profesionalni poti – bila je vodja kadrovske službe in pozneje vodja programa razvoja kadrov v Krki – je ob organizacijskih sposobnostih prišla do izraza njena socialna občutljivost. Skrbi za invalide in za druge ranljive skupine je namenjala veliko pozornosti. Tudi z delovanjem v različnih odborih na občinski in republiški ravni je pustila močan pečat in zato ni čudno, da so jo iz Zveze društev upokojencev Slovenije kmalu po upokojitvi povabili, da prevzame socialno področje. »Upokojenci pri nas nikoli niso dobro živeli, vendar pa se je z leti stanje le še poslabševalo. Danes jih več kot 70 odstotkov živi na pragu revščine ali pod njim. »Podatek, pred katerim si odgovorni zatiskajo oči, ki ga družba noče slišati, in ga zato skrije v statistično povprečje. Toda zato ni nič manj pereč – nasprotno, samo še bolj boli.«

2. Potreb je veliko, denarja premalo.

Program Starejši za starejše poteka že trinajsto leto, od leta 2005 ga vodi Rožca Šonc. Šel je skozi verifikacijo Socialne zbornice, ki je preverjala, ali ustreza vsem zahtevam socialnega varstva, pri izvajanju pa smo v velikem delu vendarle odvisni od donacij. »Cilj programa je vključiti vse starostnike – tiste, ki potrebujejo pomoč, in tiste, ki so še zelo vitalni in lahko kot prostovoljci pomagajo; dobra dela prinašajo veliko zadovoljstvo in najlepšo samopotrditev.« Potreb je veliko, zmanjkuje pa denarja.

Tako obsežen in hkrati tako občutljiv program narekuje veliko izobraževanj prostovoljcev, saj na terenu lahko naletijo na nove položaje in pogosto na težke izzive. S težkimi izzivi pa se ukvarja tudi Rožca Šonc; kot vodja programa išče dodatne vire za nemoten potek dela, toda podjetja, tudi tista najuspešnejša, se skoraj ne odzivajo. Le nekaj redkih izjem je, ki jih brez pogojev in zahtev podpirajo. Hvaležna jim je, saj denar, pridobljen na razpisih socialnovarstvenih programov resornega ministrstva in vsakoletnega razpisa FIHA, zadošča le za dve tretjini programa.

»Revščina starejših je izključujoča, boleča in je sramota za državo.«

3. Sestavljamo realno sliko

Program Starejši za starejše se je razvil na podlagi anonimne raziskave, ki je razkrila dejanske želje in potrebe starostnikov. »Želijo si čim dlje ostati doma, ker pa jim pešajo moči, potrebujejo določeno pomoč in včasih malo družbe. Program je sistematično zajel vse potrebne oblike pomoči, zahteva pa ogromno dela.« Po zaslugi tega programa dobivamo realno sliko, ki pa je precej žalostna. Ko so težji problemi, poiščemo stik s pristojnim Centrom za socialno delo in s humanitarnimi organizacijami, saj nimamo svojih sredstev, da bi finančno pomagali pri plačilu položnic …« Še težje je, ko uporabniki zaupajo, da so žrtve nasilja. Priznanje, izrečeno v stiski in s strahom, zahteva tankočutnost in previdnost, da ne bi stanja še poslabšali. »V takih primerih obvestimo center za socialno delo, če pa je izjemno hud primer, pa tudi policijo.«

4. Naša pomoč se dotika tudi mladih

»Prednost programa je v tem, da mi poiščemo in obiščemo starejše na njihovem domu, seveda če so nas pripravljeni sprejeti; pri drugih programih pa morajo uporabniki za pomoč zaprositi. To pa vemo, da je najteže …« Ustvariti želijo topel odnos in se povezati tudi z družinami uporabnikov, saj želijo pomagati tudi mladim, ki so prezaposleni in zato ne morejo v celoti prevzeti skrbi za ostarele starše, svojce, še zlasti če so teže dementni. »Želimo jim biti v iskreno oporo. To sodelovanje bogati vse nas in pogosto pritečejo solze sreče – tako uporabnikom kot prostovoljcem.«

5. Revščina je mnogo večja od uradnih podatkov

Analize kažejo, da je največja rana revščina, te pa je mnogo več, kot je priznava uradna statistika. »Naše oblasti so odtujene od realne podobe življenja v Sloveniji. Govoriti na primer o tem, da je pomoč na domu sofinancirana, je hipokrizija. Med vključenimi v program je od 35 do 38 odstotkov takih, ki jim lastni prihodek ne zadostuje za čez mesec, in od 40 do 42 odstotkov takih, ki pomoči ne morejo plačati. Med revnimi je večina žensk, kar 55.000. Revščina je izključujoča, je boleča in je – ko doseže tako velike številke – sramota za državo.« Rožca Šonc opozori tudi na to, da starejši premalo poznajo svoje pravice, zato potrebujejo pomoč pri uveljavljajo.

6. Srčnost je močnejša od denarja

Po podeljenem priznanju državljan Evrope je vse več zanimanja za ta model medsebojne pomoči. Ponos prostovoljcev ob evropskem priznanju je budil upanje, da bo program lažje dosegel cilj vključiti celotno starejšo populacijo, toda ko gre za denar, so ovire previsoke. Kot primer dobre prakse ga želijo posvojiti številne evropske države, ki namenjajo vprašanju staranja prebivalstva več pozornosti in denarja. Toda slovenski primer kaže, da več kot denar naredijo ljudje. Tako srčne in programu predane osebe, kot je Rožca Šonc, ki pri svojih letih in po težki bolezni namenja temu delu najmanj šest ur na dan, ni lahko najti.