Ljudje

Ženska leta 2017 Mirela Čorić: Ljudje niso samo številke!

Policistka, ki je bila odlikovana z medaljo za hrabrost, ker je pred štirimi leti sama prijela moška, ki sta v Ljubljani oropala zlatarno, je letos prejela medaljo za požrtvovalnost. Pred hujšimi zdravstvenimi posledicami je rešila starejšo sosedo, ki je pozno zvečer poklicala na pomoč. Medaljo za srčnost pa bi si zaslužila zato, ker je v svoj dom z vso ljubeznijo takoj ob njegovem rojstvu sprejela nečaka, za katerega njegova mama ne more skrbeti.

Odrasla je v ljubljanski soseski Rakova Jelša, ki je bila včasih na zelo slabem glasu. »Veliko mojih sosedov, znancev in prijateljev, s katerimi smo se družili v otroštvu, je na žalost v zaporu. Vendar mi je bilo že kot mlajši jasno, da so nekateri preveč divji, hoteli so vse poskusiti in sem se umaknila od njih.« Mamo je izgubila pri rosnih 17 letih in še danes jo pogreša. Njen oče živi v Velenju, dobro se razumeta in sila ponosen je na svojo hčer. Prav tako je nanjo ponosna družina njenega bivšega moža, s katerim ohranjata spoštljiv odnos, nekdanja tašča pa je njena tesna prijateljica.

Mirela si je po tihem vseskozi želela postati policistka, vendar takrat na policijsko akademijo še niso sprejemali žensk, zato je sprva sedla v klopi ekonomske srednje šole in v prostem času, tako kot že prej v osnovni šoli, trenirala karate. Po srednji šoli se je odločila za prekvalifikacijo, saj se ni videla v pisarni, temveč na terenu, med ljudmi. V službi je večinoma prijazna, tudi ljubeča, saj se tako bolje počuti in mnogo več doseže.

6      razlogov, zakaj smo jo izbrali med kandidatke za žensko leta 

1.     Malenkosti štejejo! Za brezdomca, ki ga je pred leti odvrnila od samomora, je dobra vila. Nato je bila celo njegova poročna priča. Še več: njegovo nevesto je prav Mirela rešila iz krempljev nasilnega moža, ki jo je silil tudi v beračenje. Za nevesto si je celo izposodila obleko, jo naličila in ji uredila frizuro. »To je bilo moje poročno darilo. Takšne malenkosti štejejo, in če bi vsak nekaj malega storil v dobro drugih, se bodo dobra dejanja razširila, prepričana sem.« Sodeluje z nevladnimi organizacijami, s katerimi poskušajo ljudem pomagati z ulice. Preprosto je vesela, da lahko komu pomaga.

2.     Ne služba, poslanstvo. Življenj ne rešuje oziroma izboljšuje, samo kadar je v uniformi, temveč tudi, kadar ni. Ko je pred dnevi iz svojega avta zagledala, da se je neka gospa hudo opotekla iz avtobusa in padla, je avto takoj zapeljala na avtobusno postajo in skočila na pomoč.

3.    Ljudje niso breme. Starejši ljudje v njej prebudijo močna čustva, rada jim pomaga, zanje bi želela storiti še več. Ko je pred kratkim delala na sejmu za tretje življenjsko obdobje, so jo srečanja z njimi opomnila na krhkost našega življenja. »Rada se pogovarjam z njimi, rada jih poslušam, hkrati pa se mi neverjetno zasmilijo, njihove stiske se me dotaknejo.« Ljudje se ji radi približajo, zaupajo ji. Zanjo neka brezimna gospa v sosednji stolpnici ni breme, ni številka. Potem ko je policiste nanjo opozoril dostavljavec kosil, ker mu gospa ni več odpirala vrat, gre Mirela večkrat k njej. Navezala se je na že malce dementno gospo, ki je sprva niti ne prepozna, vendar se med pogovorom le spomni, kdo sedi ob njej. »Rada grem k njej in poskušam jo nagovoriti, da bi z mano le stopila na svež zrak. Njena fobija oditi iz stanovanja jo hromi.« Hodi k njej kot policistka ali kot Mirela? »Oboje. Moja služba in zasebno življenje se prepletata.«

4.     Zmogla bom! Zanjo je povsem razumljivo, nekaj najbolj običajnega, da je pred štirimi leti ponudila streho in svoje naročje nečaku, ki ga njegova mama vse od rojstva ne more imeti ob sebi, saj ni sposobna skrbeti zanj. »Čeprav sem bila mati samohranilka z dvema majhnima otrokoma, sem vedela, da bom zmogla.« Nečak, ki jo kliče mama, formalno je njegova rejnica, je zdrav in vesel fant.

5.     Boriti se je treba! Ne samo da je nečaku ponudila dom, zanj se je morala boriti. Na centru za socialno delo so vztrajali, da bodo fantka namestili v drugo družino, češ da bo tretji otrok za Mirelo preveliko breme. »Jaz pa sem bila prepričana, da bom poleg dvojih uspela nahraniti še tretja usta. Zdelo se mi je prav in najbolje za otroka, da odrašča s svojo družino.« Tako je sestrino »zadevo« prestavila v pristojnost drugega centra za socialno delo, in tam so Mireli prisluhnili ter se strinjali z njo.

6.     Razbita vrata in objem. Ko je v večernih urah iz sosedinega stanovanja zaslišala klic na pomoč, je nemudoma stekla tja in vrgla vrata s tečajev, da je prišla do nemočne gospe. Še vedno ji kaj skuha in jo gre preprosto – objet.

Ob vsem naštetem se skromno brani: »Sem samo povprečna mama.«

Manj birokracije in varstvo za mamice samohranilke!  Kaj bi najprej spremenila na svojem področju? »Z največjim veseljem bi zmanjšala birokracijo. Rada na terenu rešujem težave, pripravljanja kazenskih ovadb in dela v pisarni pa ne maram. Za mamice samohranilke, ki nas je kar nekaj, bi uvedla organizirano varstvo, tako bi bilo opravljanje izmenskega dela veliko lažje in policija družini bolj prijazna organizacija. Zdaj pa je vse odvisno od vodje, njegovega posluha in socialnega čuta.« 

»Sicer imam svoje delo zelo rada, čeprav je naporno in težko, bolj v psihičnem smislu. Delo z ljudmi je danes res težko, za povrh pa ne razumejo uniforme, do nje imajo veliko predsodkov in vse nas mečejo v isti koš. Rada bi, da policiste vidijo tudi v preventivnem smislu, da delamo predvsem za dobro občanov, ne da nas dojemajo večinoma kot nasprotnike, zgolj kot represivni organ.«