Ljudje

Ne želim zamuditi nobenega stiska rok

S predsednikom na poti

Aktualni predsednik in kandidat za novega predsednika Borut Pahor je letošnjo predsedniško kampanjo zasnoval tako, da bo prehodil Slovenijo po dolgem in počez. Pridružili smo se mu na poti med Vrhniko in Logatcem – on je šel vse do Postojne – ter v rahlem pršenju dežja pod pelerinami in dežniki hodili po dokaj nevarnem odseku ob glavni cesti, mimo nas pa so neprestano hrumeli tovornjaki. Malce smo bili prijazni, malce pa tudi poredni: veliko smo »moralizirali«.

Tudi zaradi nevarnih predelov ob cestah se je predsednik na pot podal sam, brez spremstva ljudi, ki bi se mu morda želeli pridružiti. Zgodilo se je, da so z njim hodili ljudje, a se je izkazalo, da je hoja ob glavnih cestah preveč nevarna. Zato zdaj rajši hodi sam, v petek sta ga spremljala samo Petra Aršič iz njegovega volilnega štaba in varnostnik. Doslej je prehodil že okrog 600 kilometrov, začel je sredi avgusta. Kakšen je pomen njegove poti?

»Želel sem narediti nekaj, česar ni naredil še nihče, niti poskušali niso: priti peš po dolgem in počez čez Slovenijo, do ljudi. Je pa res zelo naporno in nevarno. Ljudje bi sicer radi hodili z mano, a ko smo videli, kako nevarno je hoditi ob cestah, nismo mogli prevzeti te odgovornosti. Za kolono, v kateri bi bili mogoče tudi otroci. Če bi se kaj zgodilo, si ne bi nikoli oprostil. Ko je prišla skupina tridesetih ljudi, ki so želeli hoditi z mano, se je pokazalo, da je to izredno nevarno. Potem smo jih prosili, naj nas rajši nekje počakajo, da skupaj popijemo kavo.«

1000 kilometrov. Pahorjeva pot bo na koncu znašala tisoč kilometrov. Kakšna je bila doslej prehojena? »Izkusili smo nalive, na Krasu nas je pošteno opralo, a za dežjem vedno posije sonce in je bila to potem čudovita poznopoletna kraška nedelja. Tako da me tudi danes dež čisto nič ne moti. Je pa res, da ko dežuje, je ljudi na srečanjih nekoliko manj, ker težje čakajo ob cesti ali pa kjer se dogovorimo. A nič hudega. Mi držimo besedo in gremo.«

Zadetek v polno, toda tudi problemi. »Kar se kampanje tiče, je zadetek v polno,« je povedal predsednik. »Imeli smo boljše in slabše kampanje, ta je zagotovo sijajna zamisel. A kot vsak dober projekt ima tudi ta grenke strani, in to je moja izgorelost. Ob tem, da opravljam vse druge zadolžitve, moram na dan prehoditi od trideset do štirideset kilometrov, in to pri mojih letih počasi postaja problem. Moje telo se ne  obnavlja več tako dobro in hitro kot pred desetimi leti. In tako je zdaj to postal boj med utrujenostjo ter popolno osredotočenostjo na kampanjo in delo v predsedniški pisarni.«

Soočenja. Kako se z utrujenostjo spopada na nastopih? »Soočenja so utrudljiva, ker so zvečer, a naj bi bila prej moja priložnost kot nevarnost. Načelno bi jih moral opraviti v redu. A priznam, da se mi pozna utrujenost tudi na njih. Moji ljudje mi začenjajo svetovati, naj bi skrajšal turo ali jo celo prekinil, ker je jasno, da je to izjemen napor. Toda res ne želim zamuditi nobenega stiska rok. In nisem človek, ki bi odnehal, če gre malo težje.«

Stisk rok. Ko da bi z izjavo priklical stiskanje rok, ga je možakar ob cesti pred svojo hišo glasno pozdravil. »O, gospod predsednik! Želim vam ponovno izvolitev,« in mu stisnil roko. Pahor se mu je lepo zahvalil in šli smo naprej. Vprašala sem ga, ali mu dosti ljudi tako lepo čestita, mu želi zmago, pa mi je odvrnil, da je takšnih res veliko, skoraj vsi, ki jih sreča na poti. Izkazalo se je tudi, da ljudem veliko pomeni, če se ustavi z njimi na kavici in klepetu. Zato malo hitreje hodi med mesti, kadar se ustavi, pa se posveti pogovorom. »Marsikaj se je že zgodilo vmes,« se je nasmejal, »bili smo na porokah, se poveselili s svati, na rojstnih dnevih smo malo pozabavali goste, ljudje nas kar povabijo. To je ena lepših stvari. In ker se tam zadržimo dlje časa, je treba nato zelo hitro hoditi do naslednjega kraja. Tudi zato nismo vzeli s sabo ljudi, ker bi nam težko sledili v našem tempu.« Priznam, da predsednik hodi zelo hitro, ima namreč zelo dolge noge, a nekako sva uspela hoditi vštric. In čeprav je morda njega bolj škoda kot mene (glede na funkcijo, ki jo ima), mi je odstopil prostor na notranji strani ceste, da sem bila varnejša kot on. Lepo. Kavalirsko.

Tekma mora biti lepa. »Marsikaj lepega se je že zgodilo na tej poti. Ne glede na to, kako se bo vse skupaj končalo, je ta pot ena lepših stvari. Na volitve hodim od leta 1990, in tako kot velja za športnike, velja tudi za politike: ni mogoče vedno zmagati, lahko pa iz tekme narediš lepo igro. A samo če uživaš. Če ne uživaš v kampanji, igra ni lepa in možnosti za zmago so manjše. Jaz v tem uživam, to je pristen stik z ljudmi, pridejo tisti, ki si to želijo, vidijo, da res pridemo peš do njih, to jim veliko pomeni. In to je sijajen občutek za vse.«

Celotno reportažo o hoji s predsednikom si lahko preberete v 41. številki revije Zarja.