Ljudje

Zgodba z naslovnice: Maryia Kavaliova, izjemna balerina

Nadarjenosti ne smemo pristriči peruti.

Avtor:

Žana Kapetanović

Značke:

Maryia Kavaliova, ki jo njeni bližnji kličejo Maša, je osemnajstletna balerina, ki se šola na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Njena zgodba je lepa in obetavna, hkrati pa ji življenje grenijo problemi, ki so posledica tega, da je v Slovenijo prišla iz Belorusije. Kljub izjemnim plesnim uspehom še vedno nima slovenskega državljanstva. Poleti si je poškodovala stopalo, ko je padla iz rok soplesalca. V poletnih mesecih tako ni mogla vaditi. Zaradi tega naš pogovor spremljajo solze, ki druga za drugo polzijo po njenem lepem obrazu. A to nežno dekle ima veliko srce, balet je njena velika ljubezen, po naravi pa je zelo vztrajna. Potrebuje nekaj časa za okrevanje in morda tudi malo pomoči, da bo v njenem življenju vse spet steklo, kot mora.

Maša in njena mama Oksana Nestsiarenka, ki se tako kot hči tudi sama ponaša z lepoto in gracioznostjo, sta živeli v Minsku, glavnem mestu Belorusije, ki je danes na žalost najbolj znana kot zadnja evropska diktatura, v kateri s trdo roko vlada Aleksander Lukašenko.

Maša je že kot štiriletna deklica začela trenirati ritmično gimnastiko, vanjo jo je usmerila mama, ker je mislila, da ji bo to pomagalo pri ohranjanju telesne kondicije in graciozni drži. Oksana je izkušena fizioterapevtka, med drugim je delala v otroški bolnišnici, tako da je kaj hitro ugotovila, da je pri tem športu veliko poškodb in da tudi sicer ni prava izbira za konstitucijo njene hčerke. Skupaj sta se odločili, da se bo Maša vpisala na državno gimnazijo za balet, v njej je nato obiskovala vse običajne srednješolske predmete, hkrati pa imela tudi vaje baleta. Že pred tem se je ukvarjala z baletom, a je šlo takrat bolj za sprostitev kot za resne treninge. Ko se je v gimnaziji resno posvetila plesu, ji je bil ta izziv iz dneva v dan vse bolj všeč. Na sprejemnem izpitu so videli njene sposobnosti in jo sprejeli v gimnazijo, čeprav je zamudila začetek šolskega leta. Že takoj je pristala v sedmem razredu. Zanjo bi lahko bila težava v tem, da so drugi dijaki plesali že dve šolski leti, medtem ko ona ni imela izkušenj. »Nikoli prej nisem stala na konicah prstov,« se nasmehne Maša.

Napredovala je tako bliskovito, da so jo takoj razglasili za izredno nadarjeno. Mama Oksana se je po spletu naključij zaljubila v Slovenca. Po času spoznavanja in občasnih obiskih v Ljubljani – obema je bilo življenje tu zelo všeč – sta se z Mašo odločili, da se bosta preselili v naše glavno mesto. Mama se je poročila, toda še vedno nima državljanstva, posledično ga nima tudi Maša. Ker je letošnje poletje dopolnila osemnajst let, bo njena zadeva še nekaj časa ostal v predalu, deklica pa bo s statusom stalnega prebivališča obiskovala šolo in ji prinašala odlične rezultate. Če bi igrala košarko, bi šlo najbrž hitreje s pridobivanjem dokumentov, se pošalimo, saj smo se nedavno prepričali, da lahko človek, če v slovenski košarkarski reprezentanci potrebujemo odličnega napadalca, čez noč dobi državljanstvo. To seveda z vsem srcem odobravamo, bi si pa nekaj podobnega želeli tudi za Mašo.

Maša se je po prihodu v Ljubljano vpisala na Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani. Tudi tukaj so opazili njeno izredno nadarjenost, ona pa si zato, ker je bila tukaj tako lepo sprejeta, želi dokazati, da je resnično dobra plesalka in da je vredna njihovega zaupanja. Njena ljubezen do baleta je ves čas vztrajno rasla. Zdaj obiskuje tretji letnik. V prvih dveh je dobila vrsto izjemnih nagrad, te so bile dragocene tudi za šolo. Lani je na tekmovanju mladih slovenskih baletnih plesalcev osvojila zlato plaketo za nastop, za katerega je sama pripravila koreografijo, za nagrado pa dobila eno leto študija v instituciji Balet Verona.

Plesala z zlomljeno kostjo. Oksana poudarja, da je zelo ponosna na hčerko, da pa so trenutki, ko ji je kar težko slediti. »Ima neverjetno močno voljo. Kar si želi, bo dosegla. Že dvakrat je imela zlomljen prst, a je kljub temu plesala. Letos si je poškodovala stopalo, a je svoj nastop brezhibno izpeljala. Nihče ni mogel verjeti, da je imela zlomljeno kost. Ponoči ji je noga močno otekla in bilo je jasno, da gre za resno poškodbo in da bo potrebovala čas za okrevanje. To je zanjo zelo hudo, saj je morala odpovedati nagradni študij v Veroni. Hodi k pouku, vendar ne more plesati. Zelo je požrtvovalna, vztrajna in delavna. Dekleta njenih let se rada zabavajo, Maša pa ne hodi nikamor. Zvečer se uči, posluša glasbo in gleda balet. Moja mama je pela v opernem zboru in Maša je očitno podedovala ta njen talent. V glasbi neskončno uživa,« jo hvali mama, ki pa ne more skriti tega, da jo zelo skrbi, kako si bosta uredili življenje in ali bo sposobna svojemu otroku zagotoviti možnosti za napredek.

Več v reviji Zarja št.,41. 10. 10. 2017