Ljudje

Mark Žitnik Strle iskreno o svoji zvezi, sinu in odnosih na vasi

Življenje bi bilo lažje, če ne bi bil gej.

Avtor:

Sonja Javornik

Značke:

Mark Žitnik s svojo družino dokazuje, da pravzaprav nič ni tabu, če sam tega tako ne vidiš. Da mora vsak opraviti s tem najprej pri sebi in šele nato tudi okolica vidi, da za predsodke ni razloga. S partnerjem in otrokom živi v vaškem okolju, kjer so v cerkvi molili za sinovo zdravje. Mlade mamice so ga povabile s seboj na vsakodnevno vozičkanje, kot da bi bil ena od njih. Mark je na naši medijski sceni pred leti dokazal, da lahko majhna zasebna televizija (Paprika) konkurira multinacionalkam. Danes živi umaknjen iz medijskega sveta, kar je najbolj osrečilo njegovega življenjskega partnerja Roka. Pred časom se je izpostavil, ko se je trudil za to, da bi sina Tristana in druge slovenske otroke lahko operiral izraelski kirurg, s katerim so prav v tistem času pri nas prekinili sodelovanje. Tristan, ki so mu napovedovali samo nekaj minut življenja, je danes srečen in zdrav otrok. Tudi zato, ker sta Mark in Rok naredila vse, da bi bilo tako.

Kako torej ljudje dandanes sprejemajo dva moška z otrokom?

V Izraelu sem se sprehajal s slovenskim kirurgom, ki je dve uri pred tem sodeloval pri operaciji mojega otroka. Med pogovorom mi je povedal, da je razmišljal, ali bi sploh operiral mojega otroka, ker se ni strinjal z našim načinom življenja. Ko pa je videl, kakšen odnos imamo v naši družini in kakšna je moja ljubezen do otroka, se je odločil, da tega moralnega vprašanja ne bo več odpiral. Rekel je, da je začutil najino ljubezen do otroka ter način komuniciranja in da česa takega še ni videl v svojem življenju … Rokova stara mama je danes stara 93 let in od vseh ljudi sva si najbolj želela prav njo povabiti na registracijo najine partnerske zveze. Roka je bilo strah njenega odziva, ona pa me je le prijela za roke in vprašala, kaj naj obleče … Center za socialno delo naju je obiskal na domu, ko je želel Rok posvojiti Tristana. Prišle so tri ženske, ki sem jim ponudil čaj, na koncu pa so v zapisnik napisale, da tako lepega bivalnega okolja, kot ga ima ta otrok, ni v vsej občini. Tako spreminjamo mnenja, saj so te tri gospe odšle domov in o tem govorile svojim možem in staršem, prijateljem …

Kako pa je bilo na začetku?

Poznam ljudi, ki so res doživeli travme in so se jim starši odpovedali. Tudi moja družina sprva ni bila navdušena. Spomnim se očeta, ki se o tej temi ni nikoli pogovarjal. Nekoč sva se srečala na kavi. Pogovor je tekel naokoli, na koncu pa mi je rekel, naj pozdravim fanta, kar je bil njegov način, da mi je dal vedeti, da je vse v redu.

Ali ste Roka pripeljali domov kot svojega fanta?

Pred tem sva oba predstavljala partnerje kot prijatelje, tokrat pa sva bila Mark in Rok. Midva sva povsem neklasični gejevski par, saj sva kot upokojenca, nikoli nisva hodila na gejevske zabave in podobno.

Omenili ste, da sta z Rokom registrirala svojo zvezo … Kaj vama je to pomenilo?

Ko je začel veljati zakon o registraciji istospolne zveze, je za naju pomenil najosnovnejše, pravnoformalno jamstvo, da sva lahko par. Rok je nekoč imel težave in so ga z rešilnim avtom odpeljali, ko pa sem prišel v bolnišnico, mi niso hoteli ničesar povedati. Ker mu pač uradno nisem bil nič! Tako sva že prvi dan želela registrirati najino zvezo, zdaj pa se je to spremenilo in so nama poslali poročni list z novim datumom, kar naju je prizadelo. Kako in kdaj bova zdaj praznovala obletnico poroke? (smeh) Poroke ne potrebujem zaradi poročne obleke, ampak zaradi varnosti otroka, zdravstvenega zavarovanja, da ima enake pravice, da lahko obiščem partnerja v bolnišnici … Država nama je znala izračunati skupne dohodke za zmanjšanje otroškega dodatka, na drugi strani pa niso znali urediti pravic. Tristan je moj biološki otrok, zato se mi je zdela Rokova posvojitev zelo pomembna. Rok je človek, ki se vsako jutro prebuja z najinim otrokom. Biološkega otroka je lahko partner že prej posvojil, na referendumu pa se je zdelo, kot da je to največje zlo, proti kateremu se je treba bojevati do konca. Česa se bojimo? To je enako, kot bi rdečelaskam odvzeli pravico, da bi še naprej pile kavo v lokalu. Vesel sem bil, da je bil okraj, v katerem živimo, edini v naši občini, v katerem smo zmagali na referendumu. Prepričan sem, da je to tudi zato, ker vidijo nas – dva človeka, ki gresta z otrokom v trgovino. Moj otrok je strašni zbiralec regrata in tako sva zadnjič zašla tudi v cerkev, ko so ravno imeli žegnanje. V cerkvi so bile bele ikebane, sin pa je postavil regrat v sredino in bil šele potem zadovoljen. Ne morem verjeti v Boga, ki želi mene izločiti, kot ga prodaja institucija, saj Sveto pismo govori drugače.

Več v reviji Zarja št.,40. 03. 10. 2017