Ljudje

Če te smrt sočloveka prizadene, si dober človek

V italijanskem kraju Pinzolo že 46 let podeljujejo mednarodno nagrado za solidarnost v gorah. Letos so jo slovesno predali v roke slovenskemu gorskemu reševalcu Žarku Trušnovcu iz Tolmina, ki soljudem pomaga že 36 let.

»Težko je sprejeti nagrado za nekaj, kar je ekipno delo. Nikoli ne rešujem sam,« doda skromno. Ampak na domači šoli, kjer je psiholog, se tudi ob telesnih poškodbah otrok najprej obrnejo nanj. Znanje prve pomoči je po njegovem mnenju prepotreben stik otrok z realnostjo, šola pa jo je iz programa črtala. Tako je lani za poučevanje te veščine otrokom namenil 120 prostovoljnih ur. Delo z mladimi ga najbolj osrečuje. Že nekaj let zanje pripravlja tudi planinske in družinske kolesarske tabore, ki jih vidi kot učinkovito sredstvo za usmerjanje mladih od napačnih poti.

Ob vstopu v njegov kabinet mi v oči padejo pinceta, ščipalnik in škarje na njegovi mizi. S pinceto odstranjujem klope, pozneje razloži. Ob steni je postavljena zdravniška miza, ne terapevtski kavč, čeprav stene njegovega kabineta varujejo marsikatero izraženo stisko. Tudi čisto nedolžna otroška vprašanja, kot tisto od fantka, ali je že reševal otroke in ali je videl katere od njih tudi mrtve. Žarko je fantku prikimal in pojasnil, da so bili razlogi za nesreče prav taka dejanja, kakor so jih pred nekaj dnevi storili on in njegova prijatelja. S šolskega dogodka so odšli po svojih poteh domov in na šoli se je odvila drama, kaj vse bi se jim lahko pripetilo.

Fant je na njegova vrata potrkal dvakrat v petih dneh in očitno je bil v stiski. »Zavedal se je, da je ravnal napačno, zato je pod pritiskom in pričakuje kazen. Namesto kazni pa dobi papir, na katerem piše, da je dobil kazen. Veste, kateri je najboljši literarni približek temu dejanju? Kozlovska sodba v Višnji Gori! Ker je kozel Lukeža Drnulje poželjivo gledal sosedovo zelje, so ga obtožili. Ker pa zelja ni pojedel, so ga tepli po senci, Lukež Drnulja pa je moral to gledati z zavezanimi očmi. V šolah se uporabljata metodika in didaktika, ki ne delujeta zato, ker ne upoštevata psihologije.« In kakšna bi po njegovem mnenju bila prava kazen? »Fant bi moral od svoje žepnine prispevati 300 evrov v šolski sklad za otroke, ki si finančno ne morejo privoščiti šole v naravi, moral bi torej nekaj narediti za sošolce ali pa v domu upokojencev nekaj dni voditi stare mame na sprehod. Če se nič od tega ne bi dalo narediti, ga je bolje pustiti v stiski še nekaj časa. Tako pa je s pisnim opozorilom dobil sporočilo, da mu nič ne morejo. Kakšna kazen je papir, na katerem piše, da je kaznovan?«

Jamranje o mladini. Z Žarkom Trušnovcem, pred nekaj dnevi odlikovanim s srebrno plaketo, z lahkoto zdrsneš v izjemno zanimivo razpravljanje o naši mladini. Tudi dvorana v Pinzolu, ki so jo organizatorji slovesnosti napolnili s 600 otroki iz vse doline Val Rendena, je žarčila mladostno radovednost. Po polurni predstavitvi svojega dela, ko so bila na vrsti vprašanja občinstva, se je zanje postavilo v vrsto kar 70 otrok! Od Žarka, ki so ga nekateri že označili kot metaforo za predanost poslanstvu in človeško sočutje, so želeli izvedeti vse mogoče. Še prej pa je učiteljice v pinzolski dvorani povprašal, ali je preprosto delati z današnjo mladino. »Videl sem, da so začele zavijati z očmi. Jamranje nad mladino je vsesplošno in na nekem strokovnem srečanju nam je Jože Ramovš (antropolog in socialni delavec, op. a.) dobro povedal, da je bila prva lamentacija o tem, kako je mladina nemogoča, zapisana v sumerskih klinopisih. 2000 let pred našim štetjem so zapisali: 'Mladina je nemogoča in civilizacija bo propadla.« Po 4000 letih smo še vedno tu in še vedno jamramo. Se je pa nekaj stvari res spremenilo, na primer to, da je mladina zamenjala dan za noč.«

A ni bilo vedno tako? »Pa ne do take mere, kot se to dogaja danes! Po besedah pediatrov to slabo vpliva na imunski sistem, zato imamo vedno več alergikov in otrok, ki se zlomijo že, ko jih grdo pogledaš. V tejle pisarni obravnavam kar 50 poškodb v šolskem letu – takih, ki jih nato peljem v zdravstveni dom. Pa mislim, da pri nas nismo tako slabotni.«

Tudi pretirana glasnost in odsotnost tišine mu ne dasta miru. Opaža, da danes ni nič več po tihem, v hribih pa mladež zaradi slušalk v ušesih še kotaleče se nevarnosti (kamna, skale) ne sliši. Ko na taborih pod njegovim vodstvom otroci začno dan ob šestih zjutraj s tekom in nato lepoto narave pogledajo še od znotraj (zaprejo oči), kar naenkrat zaslišijo ptičje petje, pa čeprav jih je to razvajalo že od četrte ure zjutraj. Popoldne otrokom različni strokovnjaki predstavijo svoje delo (od lokostrelcev, fizikov iz CERN-a do zdravnikov, novinarjev, znanstvenikov …), saj je Žarko prepričan, da mladih ne moreš navdušiti nad znanjem, temveč se navdušijo nad človekom, ki nekaj zna. Rad bi bil tak kot on ali ona – to je njihova motivacija za učenje.

Več v Zarji, št. 40, 3. 10. 2017