Ljudje

Če se trudiš, se utrudiš!

Meta Palčič iz radovljiške »Mete«.

V roke mi je prišla drobna knjižica Metinih pisarij. Nič posebnega, a jih kar nisem mogla odložiti. V uvodu knjižice sem izvedela, da je to zbirka uvodov, ki jih je lastnica trgovine za zdravo življenje v Radovljici »Meta«, 51-letna farmacevtska tehnica Meta Palčič, zapisovala v časopisu, pravzaprav letaku, ki obvešča njene stranke o novostih v tej trgovini. Knjižica je zbir modrosti, ki izvirajo iz življenjskih izkušenj lastnice. Zelo me je zanimalo, kdo je ta ženska, ki tako spretno in modro vihti pero (najprej napiše s svinčnikom na roko, potem prepiše), zato sva se s fotografom odpravila v Radovljico.

Bil je vroč poletni dan, začetek zadnjega in najhujšega vročinskega vala, ki so ga meteorologi napovedovali že nekaj dni prej. Bilo je tako vroče, da se nama s fotografom Šimnom niti pogovarjati ni ljubilo. O vseh službenih stvareh sva se med vožnjo dogovorila kar z enozložnicami. Ko sva prispela v Radovljico, sva zavila v trgovino, ki se nama je na zunaj zdela to, kar iščeva. Prodajalki v trgovini sva povedala, da iščeva Meto Palčič, misleč, da je prav ona ta gospa. Pa se je prodajalka nasmejala in povedala, da to ni iskana trgovina. Prijazno je stopila izza pulta in nama pokazala, kje je »Meta«. Neverjetno se mi je zdelo, kako je lahko gospa tako prijazna, da nama je z veseljem pokazala pot do svoje konkurence. Po pogovoru z Meto pa mi je kmalu postalo jasno, zakaj – zato, ker je lastnica »Mete« posebna ženska. S posebno trgovino, ki jemlje svojo konkurenco kot »darilo«, saj pomaga rasti njej in njenemu poslu. In to uspešno. Pa ni bilo vedno tako, to si lahko mislite.

Ni bilo vedno vse super! Meta je človek, ki te takoj objame, čeprav se te fizično niti ne dotakne. Njeno energijo začutiš vsepovsod okoli sebe že takoj, ko jo zagledaš. Prepričana sem, da to svojo posebno energijo pušča v svoji trgovini tudi, ko tam ni fizično prisotna. Smeje se glasno, govori hitro, in kadar govori strastno, pride do izraza tudi njena klena gorenjska govorica. V svoji »Meti« je srečna in zadovoljna. Pravzaprav imam občutek, da ji dobro gre v obeh »Metah«, v trgovini in pri njeni duši. Ampak … vedno je kje kakšen ampak, to že vemo, mar ne? Brez tega ampak danes niti Meta niti njena trgovina ne bi bili to, kar sta. Danes se zdi vse lahkotno in preprosto, v trgovini potekajo stvari gladko, brez kakšnih velikih dram. A je šla Meta tako kot vsi uspešni in modri ljudje skozi mnogo preizkušenj. Moram priznati, da sem se kar precej »namučila«, da sem iz nje izvlekla njeno življenjsko grenčino, saj pravi, da je vse to že mimo in preteklost in nič več ni pomembno. Že, že, ampak morda lahko s svojo zgodbo obvaruje koga, da bi počel enake napake! Po tem nagovoru pa se ji je odprlo.

Prodajala je plivadone in aspirine. Meta je odraščala v tipični gorenjski družini v Mošnjah blizu Radovljice. Radi so se imeli brez besed, oče in mama sta Meti dala krila, da je poletela v življenje. Odličnjakinja Meta je po osnovni šoli izbrala poklic farmacevtske tehnice. Zaposlila se je v lekarni v Radovljici. »Delala sem zadaj, takrat smo še ročno mešali čaje. Prav po 'čarovniško' sem tam zadaj delala čajne mešanice in sanjarila. Pisalo se je leto 1990, jaz pa sem si že takrat želela, da bi imela svojo domačo lekarno. Včasih sem se iz ozadja preselila za pult in ljudem prodajala plivadone in aspirine. Kakšna stranka je hodila vsak dan po novo škatlico omenjenih zdravil. Ni mi bilo všeč, da sem jim morala prodajati ta zdravila, saj sem vedela, da niso prava rešitev. Nisem se dobro počutila v svoji koži. Ampak takrat sem mislila, da imam zvezane roke, da ne morem ničesar narediti, saj sem imela dva majhna otroka in bila sem brez denarja, da bi šla na svoje. Tako sem mislila vse do neke delovne sobote v letu 1990,« pripoveduje Meta Palčič. Ne pozabite, da se je pisalo leto 1990, ko smo bili še globoko v drugih miselnih vodah in je bila nekakšna »domača lekarna« skorajda utopija!«

Od tiste sobote naprej je bila dolgo »zapufana«. Tista usodna sobota se je zgodila čisto po naključju. Enemu naključju je sledilo drugo, potem so se začela valiti kot snežne kepe, vedno več jih je bilo. »Seveda danes vem, da tu ni bilo nobenih naključij. Vse je najprej nastalo v mojem srcu in glavi, potem pa je postalo meso. Neka življenjska sila, ki ji res težko rečem Bog, saj vame udari vsa 'sfiženost' cerkvenega sistema – raje govorim o prasili, ki jo opisuje naš duhovni velikan Martin Kojc, zame največji duhovni učitelj. Ta prasila, ki vodi človeka kot odraz njegove želje, me je vodila na tej moji poti. Torej, tisto soboto sem zamenjala turnus s svojo šefinjo. Ker v lekarni ni bilo ljudi, sem razgrnila časopis in navrgla naši čistilki, češ, boš videla, danes bo tu notri zagotovo nekaj zame. In že mi v oči udari oglas, da v Radovljici oddajajo prostor v najem! Izpustila sem časopis, planila k telefonu, poklicala moža, mu na hitro razložila, za kaj gre, in mu predlagala, naj prodava vrsto za avto – takrat smo se še morali postavljati v čakalno vrsto, če smo hoteli kupiti avto. Kar takoj se je strinjal, očitno sem bila zelo prepričljiva. Po službi sem šla k očetu in mami ter ju obvestila, da bom imela domačo lekarno. Duši zlati sta potegnili iz predala zeleno devizno knjižico, na kateri je bilo naloženo takratnih 7000 nemških mark. In sta mi posodila,« se še danes smeje svojim »norim« sanjam Meta. »No, in od tistega dne naprej sem bila dolgo časa 'zapufana', začela sem dobesedno iz nič. Rodila se je »domača lekarna Meta«. Takrat pojma nisem imela, kaj vse me čaka, niti virmana nisem znala izpolniti! Ampak bila sem mlada in hudo delavna. Da je treba 'fajn' delati v življenju, je prepričanje, ki sem ga prinesla iz matične družine. To prepričanje pa me je skoraj stalo življenja, dobesedno.

Več v reviji Zarja št.,32. 08. 08. 2017