Ljudje

Vem, kako je oditi sam na dopust. Fajn!

Poletne avanture najbolj seksi Čuka

Avtor:

Marija Šelek

Značke:

Od letošnjega maja ni več najmlajši Čuk, to lento mu je odvzel 16 let mlajši Miha Novak, ki ga kolegi še niso krstili. To pri Čukih očitno ni v navadi, saj tudi Jernej Tozon ni doživel posebnega obreda iniciacije. Najbrž Čuki nimajo časa za take štose, saj so neutrudni – od maja do decembra nimajo prostega konca tedna, razen enega poletnega, ko si privoščijo kolektivni dopust. Tako bo tole soboto Tozon soliral na otoku Šolta, še prej pa smo se povabili k njemu v Škofjo Loko, na njihovo »morje« – ob reko Soro, kjer je kot nabrit in živahen fantič preživljal poletne dni.

Na kopališču v Puštalu se čas kar malce ustavi. Mladež, ki smo je vajeni zgrbljene nad tablicami in telefoni in o kateri nenehno jamramo, kako se je ne da zvabiti na zrak, se ob Sori prav veselo zabava zdravo analogno – skačejo v hladno reko ter se po lesenih deskah vzdolž reke sprehodijo do skal, kjer se najpogumnejši fantje mečejo v tolmun in se zatem, ko priplavajo na površje, še znovazmasirajo pod slapovi vode. Pozneje se začno akrobacije v vodo še z mnogo višjega lesenega mostu, ki je prav očarljiv, a se ob odrivih malce starejših fantov že sumljivo zamaje.

Ali vas ni nič strah, jih vprašam. »Ne, kje pa!« mi zavpijejo tik pred skokom. Potem uzremo mladca, ki pleza po skalnatem pobočju na drugi strani reke, in čakamo, ali se bo res brezglavo vrgel v globino. S prijateljem ocenjujeta, kje so skale, in se na koncu odločita, da ne bosta skočila. Pametno, fanta. »Ampak včasih, ko sem imel 20 kilogramov manj, smo skakali tam dol,« razloži pozneje. To je bilo pri njegovih 13 letih. Pa mame ni bilo nič strah? »Saj ji nismo povedali,« se nasmehne mladenič, ko se po mostu sprehodi mimo nas.

Da znajo takole uživati v naravi, veseli tudi Jerneja Tozona – domačina, ki bi rad Škofjo Loko približal še več ljudem. Vendar ga jezi, da je drugo najstarejše slovensko mesto, ki lahko ponudi toliko zanimivega, še vedno tako zaspan turistični biser. Pogreša hotel, pogreša nekoga z vizijo …

Na predlog, da bi lahko z glasbenim kolegom in tudi Škofjeločanom Janom Plestenjakom zagrizla v tak projekt in kot poseben bonus gostom hotela ponudila spontane glasbene večere, se Jernej prešerno zasmeji: »Lahko bi odprla hotel J&J. O, saj z Janom sva že spontano zapela, ampak ne v Loki! Glasbeniki se še vedno znamo spontano poveseliti, vendar v kotičkih, kjer ni veliko ljudi. Tudi na kakšnih piknikih z glasbeniki je luštno, ko začnemo kar sami od sebe muzicirati …«

Sora, naše morje. Pred dvajsetimi leti, pripoveduje Tozon, je bila navada, da so se po Sori vozili z domačimi gumenjaki. »Odpeljali smo se do kakšnega vulkanizerja, od katerega smo običajno dobili počeno gumo in smo jo zato morali poprej še zakrpati. Potem je bila nared za plovbo po Poljanski ali Selški Sori. Starši so nas peljali na izhodišče, mi pa potem hop v gumenjak in smo se dobili v Loki. Seveda je to mirna reka, brez brzic, in to ni bil noben hud adrenalinski spust. Je pa Sora privlačna, ker je še vedno dovolj čista, da se lahko v njej kopate. Pri nas je bilo tako, da smo raje kot na morje hodili za Soro. Ko sem bil še mulc, smo šli s starši in sosedi vsak dan za Soro ter si prirejali piknike – nenehno se je nekaj dogajalo. Opažam, da se to zdaj spet vrača – morda ljudje za počitnice nimajo več toliko denarja ali pa jih moti gneča na obali? Narava je lepa, voda je hladna.«

Sicer pa Puštal, kjer je pred približno tremi leti začelo kopališče na Sori spet bolj živeti, ni čisto Tozonov rajon. »To je bolj Plestenjakov, moj je bil nižje – tam, kjer smo z družbo skakali v reko, se reče »na skalci« oziroma »na ovinku«. V resnici smo skakali z malce večjega hrasta, na katerem smo imeli označene različne višine. Stopnje so bile točkovane z »joli 1, joli 2 …«

Če bi moral komu svetovati enodnevni izlet, bi ga Jernej napotil prav v Škofjo Loko in njeno okolico. »Zanimiv je Loški grad z lepim muzejem, tukaj so kašče, stari lokali, sprehajalne poti ob Sori in naprej do Poljanske in Selške doline, lep je tudi Tavčarjev dvorec, veliko je priložnosti za kolesarjenje. Na razglednih točkah so tudi turistične kmetije, meni je zelo lepa Križna gora.« Tam Jernej že tradicionalno praznuje rojstni dan, z družbo se z baklami odpravijo na pohod, slavje se nadaljuje s kmečko pojedino, ki ji sledi še razgibavanje malih sivih celic z Jeretovim kvizom (Jerneja kličejo Jere, op. a.). Gre za niz vprašanj z različnih področij, od glasbe, filma pa do zgodovine, in Jernejevi skupini je v sedmih letih uspelo enkrat pa le zmagat. 

Več v Zarji, št. 32, 8. 8. 2017