Ljudje

Rojena za svetlobo

Jeanne Moreau 1928-2017

Stari filmi se dandanes redko prebijejo na televizijo in zato številni ne vedo, kdo je bila Jeanne Moreau, ki je umrla na zadnji julijski dan, manj kot pol leta pred svojim devetdesetim rojstnim dnevom.
Pa bi morali.
Poosebljenje francoskega novega vala, tako so jo najpogosteje imenovali. Razen Orsona Wellesa, ta je rekel, da je – verjetno – najboljša igralka na svetu. In tako zelo francoska je bila, da so ljudje največkrat pozabili, da je napol Angležinja. Po mami, kabaretni plesalki, ki se je v Parizu zaljubila v lastnika bistroja in imela z njim dve hčerki. Ko sta se četrt stoletja pozneje ločila, se je mama vrnila v Anglijo in mlajšo vzela s seboj. Starejša, že skoraj odrasla Jeanne, je ostala v Franciji. Takrat je bila že globoko potopljena v gledališče.

Pobegnimo. Sprva je hotela biti plesalka, kot mama, ampak potem so jo nekoč odpeljali v gledališče … »To je bila strast. Sedeč v občinstvu sem že takrat prvič vedela, da moje mesto ni tam v temi. Nisem hotela biti tista, ki samo opazuje. Nisem bila rojena za anonimnost, takoj sem vedela, da hočem postati igralka. Ne zaradi denarja ali slave, temveč kot pobeg iz resničnosti. Šola me je povsem nehala zanimati.«

Mama jo je podprla, oče jo je ozmerjal s cipo. S hčerinim poklicem se je sprijaznil šele leta pozneje. Jeanne se ni dala motiti – pri osemnajstih se je vpisala v gledališko šolo, v zadnjem letniku pa jo je že snubilo slovito gledališče Comédie-Française. Pri njih je ostala štiri leta, tam je tudi spoznala svojega prvega moža, igralca, režiserja, scenarista Jean-Louisa Richarda. Poročila sta se leta 1948, nekaj mesecev zatem se je rodil njen edini otrok, sin Jérome. Po dveh letih sta šla zakonca narazen, a sta očitno ostala prijatelja, pozneje je nastopila v dveh njegovih filmih.

Na svidenje v naslednjem filmu. V filmih je začela nastopati že zgodaj v karieri, zares opazili pa so jo šele v njenem dvajsetem filmu, kot ženo, ki z ljubimcem snuje umor svojega moža v Dvigalu za morišče (1958), prvencu mladega režiserja Louisa Malla, ki je postal tudi njen ljubimec. A njun naslednji skupni projekt, film Ljubimca (1959), je bil zaradi ljubezenskih prizorov usoden za njuno zvezo: »Louis ni več prenesel, da bi me videl, kot so me videli drugi in kot me je do tedaj videl samo on,« je povedala. »Vedela sem, da če ljubezenske prizore odigram tako, kot je on hotel, me bo oboževal kot igralko, a sovražil kot žensko. Nisem jih mogla odigrati, ne da bi ga izdala.« In sta šla narazen, snemala sta pa še vedno skupaj in ostala prijatelja vse do njegove smrti.

Vsi režiserji, ki so v Franciji ali Hollywoodu kaj pomenili, so se pulili zanjo, nekateri po večkrat: Jacques Demy, Michelangelo Antonioni, Luis Buñuel, Orson Welles, Tony Richardson, John Frankenheimer, Joseph Losey, Elia Kazan, pa Jean Renoir, ki jo je označil za igralko »ki jo morda najbolj občudujem«. Režiser, ki jo je imel še posebej rad, pa je bil William Friedkin, ki je postal njen drugi mož. In dve leti pozneje njen drugi bivši mož. »Ta zakon z Billom je bil izjemna izkušnja, zelo boleča in nasilna, a sem vesela, da sem jo doživela,« je rekla. Imela je še veliko drugih ljubezni – Tony Richardson je menda zaradi nje pustil ženo Vanesso Redgrave, ljubil jo je trobentač Miles Davis, najbolj nenavadna pa je bila petletna zveza s Pierrom Cardinom, ki je bil gej, a so bili številni prepričani, da se bosta vzela. Ljubezen, je nekoč rekla, »je kot parfum, hitro izpuhti«.

 In seveda jo je imel rad, kot igralko in kot žensko, režiser François Truffaut, s katerim je posnela morda svoj najbolj znani film, Jules in Jim (1962). Ki je pokazal, da je tudi dobra pevka – ne fenomenalno dobra, a taka s prijetnim, malce raskavim glasom, ki ga je prav luštno poslušati. Tako luštno, da je pozneje posnela več plošč. In v Carnegie Hallu nastopila s Frankom Sinatro.

Več v Zarji št. 32, 8.8.2017