Ljudje

Potreboval je dom, zato sem šla v Španijo

Veliki talent, izjemen delavec, ki ljubi košarko. To je Luka Dončić, ki ga svetovni poznavalci košarke uvrščajo med največje talente tega športa, pojejo mu slavo in ga že od njegovih najstniških let kujejo v zvezde.

Avtor:

Marija Šelek

Značke:

Pri trinajstih je moral zapustiti dom in svoje najdražje ter se prepustiti košarkarski šoli kraljevega španskega kluba Real Madrid. S šestnajstimi leti je zaigral med člani in postal najmlajši košarkar v zgodovini tega kluba. Letos bo prvič zaigral za slovensko reprezentanco. O tem, kakšen fant je postal in kako ti otrok vrhunski športnik spremeni življenje, smo se pogovarjali z njegovo mamo Mirjam Poterbin.

Lani je ves košarkarski svet čakal, za katero državo se bo Luka Dončič odločil igrati, tudi španska reprezentanca mu je na široko odprla vrata. Ampak simpatični svetlolasec je v družbenih medijih čivknil, da v njegovem srcu nikoli ni bilo dvoma – njegov dom bo vedno Slovenija in zanjo bo tudi igral. In slovenski športni navdušenci so bili srečni.

Če vas bo kakšen Španec začudeno pogledal, ko mu boste dejali Slovenija, pa se mu bo obraz razjasnil, če boste omenili Jana Oblaka (golmana španskega nogometnega kluba Atletico) ali Luko Dončiča. Osemnajstletnik je že tako prepoznaven, da že dobro premisli, ali se mu da na kakšen nakupovalni izlet ali bo raje ostal doma. Čeprav je zelo prijazen in z vedrim nasmeškom deli avtograme in se nastavlja bliskavicam mobilnih telefonov oboževalcev vseh generacij in obeh spolov, pa kdaj že pogreša kakšen miren trenutek.

Njegova mama pravi, da ostaja skromen in miren fant, z nogami trdno na tleh in z bistro glavo – kar se ji zdi najpomembneje. Na igrišču pa se prelevi v vodjo in njegovo telo poje v melodiji košarke. »Vidi se, kako rad to počne. Že kot otrok je po treningu pri Olimpiji trenerje prosil za dodaten trening, in tudi ko sem prišla ponj, mi je vedno dejal: 'Mama, ali lahko grem še na en trening?' Treniral je z vrstniki, mlajšimi, starejšimi … nikoli mu ni bilo dovolj.«

Pri trinajstih letih so ga opazili vodilni pri španskem Realu, ga preizkusili in povabili na šolanje pod svoje okrilje, v tamkajšnjo valilnico novih košarkarskih mojstrov, kjer je bival v rezidenci skupaj z drugimi mladimi talenti, treniral in se šolal.

Luka vam je vsaj dvakrat spremenil življenje – ob rojstvu in ko je pri trinajstih letih odšel v Španijo. To je bil zanj verjetno šok, za vas pa najbrž nič manjši?

Mislim, da je bilo to najtežje obdobje v mojem življenju. Ne znam opisati občutkov, ko trinajstletnega otroka »oddaš« in pustiš v drugi državi daleč proč. Sploh ne znam opisati te tesnobe, strahu, teh prežemajočih občutkov žalosti. Šla sem z njim v Madrid in ga tam pustila – mislim, da sem celo pot domov jokala in nato tako še ves teden doma. Na začetku je bila ta sprememba tudi zanj velik šok. Naj povem, da se sama sprva s tako zgodnjim odhodom v Španijo nisem strinjala, saj lahko gre pozneje, sem dejala. Ampak Luka je vztrajal, da si želi poskusiti, in njegovo željo sem spoštovala.

Pa je bil tudi zanj velik šok, šele čez nekaj časa, ko se je naučil španščine, je postalo lažje in se je navadil. Za oba je bilo to najtežje obdobje.

Na začetku sem ga obiskovala kar vsak teden, nato vsakih 14 dni, sčasoma pa enkrat na mesec. Pogosto sem bila v Madridu, da – tako je bilo lažje zanj.

Še danes se včasih spomni, kako močan fant je moral biti. Ravno pred časom so ga preplavili ti spomini, ko je prišel k njemu na obisk prijatelj iz Slovenije in smo spali v istem hotelu kot takrat, ko sva se morala z Luko posloviti – še v isti sobi sva bila nastanjena kot takrat. In samo čez prag te sobe je stopil, pa so ga spomini ponesli v tisto težko obdobje.

Je zelo čustven in senzibilen fant. A zdaj se je to počasi pomaknilo v ozadje njegovih misli, saj izpolnjuje svoje sanje, spomin na težke trenutke pa bledi.

Je lahko ohranil kakšno mladostno slovensko prijateljstvo?

Zelo naporno je. Dejstvo je, da moraš prijateljstva negovati, on pa se med letom s prijatelji sploh ne more družiti. Še vedno pa se pogovarja in si piše s svojim najboljšim sošolcem in prijatelji z morja, s katerimi preživi dva intenzivna poletna meseca. Prijateljstva iz Slovenije so njegova najpristnejša prijateljstva. V Španiji je namreč vedno v družbi starejših, saj so njegovi klubski soigralci veliko starejši od njega, večina jih ima družine, svoje otroke, in to je tista glavna razlika, teže se povezuje z njimi. Ampak Luka je tudi pri tem neverjeten, z vsemi se dobro razume, tako s 35-letniki kot z mlajšimi. Zaradi toliko pozornosti, ki je je deležen, ni nikakršnih napetosti med njimi, vsi mu radi pomagajo, so zaščitniški, imenujejo ga čudežni deček.

Močne besede se tkejo okoli Luke, poznavalci pravijo, da je velik talent, še več – da je drugačen.

Da. Občudujem ga, da ima kljub mladosti že zelo dobro razvito vedenje, kaj je prav in kaj ni, ter da stoji z nogami trdno na tleh. Da ga dogodki, kot je to, da je tako mlad zaigral med člani, ne popeljejo v višave.

Zdaj živite v Madridu skupaj z njim, ali vas je vzel tako rekoč v »službo«?

Po štirih letih samostojnega bivanja v Madridu si je zaželel, da pridem k njemu. Ne zato, ker ne bi bil samostojen, prav nasprotno, izjemno samostojen je – tudi pri zelo pomembnih odločitvah, ampak potreboval je dom. Prej je živel v klubski rezidenci, in to ni enako, kot če imaš stanovanje, dom, kjer te čaka skuhano kosilo – tega si je spet zaželel, zato me je prosil, da bi prišla. Zdaj sem pri njem že leto in pol in moram reči, da je krasno. Tako imam občutek, da se mi je vsaj malo povrnilo tisto obdobje, ko sem ga tako zgodaj izgubila.

Odločitev za selitev v Madrid pa ni bila tako preprosta, kot se morda sliši, imela sem dobro vpeljan lepotni salon in bilo me je strah, da bom izgubila delo, stranke, pojavili so se dvomi, kako bom vse skupaj izpeljala. A nagonsko se odzoveš klicu otroka. Rekla sem si: Luka me potrebuje zdaj. In sem šla.

Vse skupaj se je obrnilo res pozitivno, tako da se vračam domov (v Ljubljano) enkrat na mesec, ko delam tri dni od jutra do večera, vse stranke so me počakal, celo nove sem dobila. Vesela sem, da sem pri sinu in mu pomagam, hkrati pa lahko še naprej opravljam svoje delo. Tako sem še vedno kar lepo v službi pri sebi, ne pri sinu. In vedno bom.

Poskušam mu pomagati urejati stvari v »realnem« življenju, zunaj treningov, z njegovim agentom sva tim in poskrbiva, da so papirji, dogovori s sponzorji urejeni, da se Luki ni treba ukvarjati z birokratskimi postopki.

V sezoni odigra kar osemdeset tekem (špansko prvenstvo in evroliga). Si utegnete ogledati vse tekme?

Grem na vse domače tekme, gostovanja pa si ogledam na televiziji, tako da vidim prav vse. Košarka je tudi zame lep in zanimiv šport, že od njegovih malih nog sem si ogledala vse njegove tekme. Se je pa kot fantek preskusil v številnih športih: poleg košarke je treniral tudi nogomet in judo, smučal je. S sedmimi leti pa se je moral odločiti za enega, saj ni šlo več na vseh koncih, čeprav je bil povsod dober.

Kako se je Luka spreminjal skozi leta?

Seveda se spreminja, saj odrašča. Iskreno pa je pri svojih osemnajstih letih bolj podoben petindvajsetletniku. Razmišlja povsem odraslo. Ob tem včasih pomislim, da bi bilo lepo, ko bi imel malce daljše otroštvo – zdi se mi, da mu to manjka. Tudi puberteto je kar nekako »preskočil«, ker ni imel časa za te »tipične« pubertetniške težave, o katerih mi pripovedujejo druge mame. Pri osemnajstih mora sprejemati odrasle, zrele odločitve, ampak mu zaupam, saj vidim, da mu je pot jasna. Ve, kako in kaj. Nosi pa težko breme, ni tako preprosto, veliko je pritiskov, a mu gre odlično pri spopadanju z njimi.

Ali njegovo življenje nadzoruje Real?

Do neke mere zagotovo. Že na začetku so se pogovorili z mano, ali se strinjam z njihovim pravilom, da do osemnajstega leta ne komunicira z mediji. Seveda se mi je to zdelo nekaj najboljšega. Sicer smo vedeli, da bo pri osemnajstih nato nastal problem, kar se je tudi zgodilo. Ampak smo imeli res srečo, saj v Realu zanj skrbijo, kot da je njihov otrok, in so tudi pri njegovem medijskem debiju opravili selekcijo medijev, ker so kar naenkrat vsi napadli.

Kot da so vsi čakali dan, ko bo Luka Dončič smel spregovoriti…

Ja, tako se je zgodilo. In v klubu ga želijo zaščititi, ker to je izjemen pritisk. Šele zdaj to vidim. Tudi sama tako v Španiji kot v Sloveniji večinoma odklanjam prošnje za intervjuje. Luka nima starša zato, da dajem intervjuje, temveč da sem mu v oporo.

V klubu pa učijo igralce, kdaj se odzvati in kdaj ne, kaj je prav in kaj ne. Španci so nori na šport in mediji na športnike najbolj pritiskajo. Luka je le star komaj osemnajst let in je dobro, da ublažijo te pritiske.

Ali Španci vedo, kje je Slovenija?

Prej ne kot da, a se je to v košarkarskih krogih že začelo spreminjati. Januarja je bila na prireditvi, na kateri so Luki podelili nagrado za najboljšega mladega igralca, pred samo podelitvijo nagrade še predstavitev naše države, Slovenije. Zdaj se pogosto zgodi, da mi ob omembi Slovenije rečejo, da jo morajo obiskati.

Kakšno pa je življenje v Madridu za vas? Osamljeno ali družabno?

Ne, sploh ni osamljeno! Luka gre na trening, jaz v trgovino, skuham kosilo, popoldne se pa tudi sama športno udejstvujem. Če se pripravljam za kakšen maraton, veliko tečem, ker pa tek na 42 km ni ravno prijazen do telesa, se pogosteje udeležujem polmaratona (21 km). Tudi na aerobiko se rada odpravim. Hitro sem se znašla v tistem okolju. Ko sem prišla prvič in drugič k Luki, sva imela spremstvo osebja iz Reala, tretjič pa sem jim dejala, da bom najela svoj avto. Ob tem so me čisto začudeno pogledali: Mirjam, ste prepričani? Presenetila sem jih. Kaj pa je to danes takšnega – imaš avto, navigacijo, pa gre! Rada sem neodvisna in takoj sem se osamosvojila. Na začetku je bil jezik manjša ovira, zdaj ko je Luka opravil vozniški izpit, pa sem lahko obiskovala jezikovno šolo in se naučila španščine. Ne govorim še zelo dobro, ampak zmenim se lahko že vse.

Sem ter tja grem tudi na kakšno pijačo, imam dve prijateljici z aerobike in fitnesa, včasih tudi z dekleti košarkarjev, čeprav so mnogo mlajša od mene, njihove mame pa precej starejše.

Je s Špankami težko navezati stik ali z lahkoto, saj stereotipno menimo, da so zelo odprt narod?

Resnica je čisto drugačna. Španke, dekleta španskih igralcev, so v primerjavi z dekleti košarkarjev drugih narodnosti zelo zaprte. Zelo težko spustijo koga v svoj krog, čeprav so zelo prijazne. Španci res slovijo kot zelo odprti ljudje, vendar se s tem ne bi strinjala. Zelo težko te sprejmejo, potrebujejo precej časa. Sicer pa so zelo prijazni in ustrežljivi.

Kako se Luka te dni počuti med slovenskimi reprezentanti?

Lani mu ni bilo ravno vseeno, ko so vsi špekulirali, da bo igral za Španijo – v sebi je namreč vedno vedel, da bo igral za Slovenijo. Opazno se je veselil priprav z reprezentanco, in zdaj ko je med njimi, se krasno razumejo, šalijo, uživa v njihovi družbi. Po letih so mu nekateri fantje bliže kot kolegi v Realu, tako da je vesel. Dobra ekipa so, in to je najpomembneje.

Vaši največji strahovi za prihodnost?

Moram reči, da jih nimam. Takrat, pri njegovih trinajstih, ko je Luka odšel v Madrid, sem se res bala – ampak ne tega, ali bo uspel v športu ali ne. Pomembno zame je, da je srečen in vesel. Takrat, ko sem ga pustila v Španiji in ko sem videla njegovo tesnobo, me je bilo strah njegove bolečine, da mu bo hudo, da se ne bi počutil dobro. Zdaj pa nimam strahov. Skupaj z njim in njegovo košarkarsko potjo sem rastla tudi jaz. Najbrž se ne bojim zato, ker se veliko pogovarjava, in vidim, da je inteligenten, da se pravilno odloča. Zaupam mu.