Ljudje

Prestopniki že v vrtcu

V medijskem poročanju o domnevnem spolnem napadu enajstletnega dečka na šestletno deklico na Debelem rtiču ni sporno samo pisanje o vseh podrobnostih, temveč je uporaba besede posilstvo pri enajstletniku izredno neprimerna. Tako meni naša sogovornica dr. Leonida Zalokar, socialna pedagoginja, psihoterapevtka, za katero je 30 let dela v vzgoji in izobraževanju ter deset let ravnateljevanja v Vzgojnem zavodu Planina.

Avtor:

Marija Šelek

Značke:

Enajstletni deček naj bi bil po pisanju nekaterih medijev ovaden zaradi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost.

 Ne more biti – ker je to otrok, star enajst let, v Sloveniji pa je meja kazenske odgovornosti štirinajst let. Tudi ne razumem, zakaj se zraven opisovanja tega dejanja omenja, da je to deček z ADHD, kar je strokovno zelo sporno. Gre za motnjo koncentracije in pozornosti, ki ima različne simptome, znake, razloge, in to mešati s posilstvom oziroma meniti, da je njegov ADHD vzrok za to dejanje, je strokovno sporno in s tem nima nobene zveze. Etično sporno je pisati o posilstvu in otrokovi motnji – tako se to ne dela. Kaj želijo mediji s tem sporočiti? S kakšnim namenom dajejo tako zgodbo v javnost? Kaj sploh res vedo o dečku, njegovem razmišljanju in kaj se je pravzaprav res dogajalo za zaprtimi vrati? Nov senzacionalističen in nepotreben bum, lahko na škodo otroka in njegove družine. Ne razumem. Pri enajstletnem otroku je zelo narobe vnaprej govoriti zgolj o posilstvu.
 Že pred tremi leti ste dejali, da imamo vedno več nasilnih in nevzgojenih otrok. Je nasilje vzročno povezano v nevzgojenostjo?

 Nevzgojenost je lahko eden od mogočih razlogov za nasilnost. Slaba vzgoja, slabo starševstvo je lahko vzrok za nastanek nasilnega vedenja. Vzroki za nasilno vedenje pa so lahko tudi genski!
 V Vzgojnem zavodu Planina se z nasilnim vedenjem soočamo vsak dan in po porastu nasilnega vedenja pri otrocih in mladostnikih lahko sklepam, da je takega vedenja vse več; prav tako o tem beremo v poročilih vrtcev in osnovnih šol, vseslovenska raziskava v letu 2010 tudi kaže na to. Če bi imeli novo vseslovensko raziskavo, o kateri govorimo že nekaj časa, bi imeli natančne podatke in bi lahko tudi izvedli primerjavo, zdaj govorimo zgolj o opažanjih in občutkih. Dejstvo pa je, da smo o nasilju premalo poučeni in da nimamo ustreznih postopkov in protokolov.
 Če bi primerjali razmere pred desetimi leti, ali je bilo takrat stanje na primer v šolah bolj obvladljivo?
 Na problematiko gledam z leti drugače in pri vsakem otroku, ki pride v zavod, se nekaj naučim; vsak ima svojo kompleksno zgodbo, za kakšnega otroka ves strokovni tim dalj časa ugotavlja, kaj se dogaja z njim, pa ne vemo, ne najdemo razloga. Včasih so se uporabljale tudi druge metode, bilo je več pristojnosti, starši in učitelji so si več upali, z vzgojnimi metodami, ki se danes obravnavajo kot kriminalne, so lahko šli celo v drugo skrajnost. Kar se je včasih zelo zatiralo ali kaznovalo v za danes neprimerni obliki, se je danes na številnih področjih sprevrglo v popolno anarhijo. Skoraj nič več se ne omejuje, si ne upa, češ da kakšna metoda, ukrep ali sankcija otrokom ni primerna in je pod plaščem enega dela pedagoške »stroke« celo nestrokovna. V nebulozni ideologiji permisivne vzgoje imamo tudi težavo, ker so njen produkt zdaj že starši, in njihovi otroci se obnašajo, kot da je svet narejen zanje in jim mora služiti. Vedno in povsod so »nevarni« tako imenovani akademski strokovnjaki, prežeti s svojo osebno ideologijo in teoretičnimi pogledi, ki so v praksi povsem neuporabni – sami pa praktičnega dela z otroki še povohali niso!
 Skrajni kaznovalni ukrep za nasilnega otroka v šoli je premestitev v drugo šolo?
 Ta ukrep bi iz zakona takoj črtala! Tako kretenski je, da bolj ne more biti! Torej bi »vroč kostanj« iz ene šole prestavili v drugo? Da takega ukrepa sploh ne bi smelo biti, že zelo dolgo javno govorim. Kakšno sporočilo pa dajemo otroku, staršem, šoli? Otrok malo znori, pa ga prestavimo. Saj šole se trudijo, imajo pravilnike, dejstvo pa je, da morajo starši zelo sodelovati – če ne sodelujejo in svojega otroka zavijajo v vato ter kličejo nad šolo odvetnike, so z vsem nezadovoljni, polni kritik in pritožb - pa naj ga imajo lepo doma in naj ga tam tudi šolajo. Šola bi morala biti bolj avtonomna, staršem bi morala postaviti mejo. Tudi to se dogaja, da je otrok problematičen, nasilen in po dveh, treh urah kličejo v šolo starše, naj ga pridejo iskat, ker ne zmorejo več. Tako samo naučimo otroka, da mora biti problematičen, saj mu potem ne bo treba ostati v šoli.

Več v reviji Zarja, št. 29, 18. 7. 2017