Ljudje

Z obrazom nisem nežna

Saša Lendero: o ustvarjanju za nemški trg, o svojem telesu in masaži

Z njo se v hipu počutiš sproščeno, še posebno v njeni svetli in domačni kuhinji, ki je ozaljšana z zanimivimi fotografijami in slikami. Zadnjo pridobitev na svetlih stenah sta z njenim partnerjem Miho kupila na dopustu – če nič drugega, sta denarnico odprla za sliko. Osem let sta se trudila uveljaviti na nemškem trgu šlagerjev, in to jima je uspelo. Čeprav Saše v medijih ne vidite več tako pogosto, pa se s slovenskih zabavnih odrov ni umaknila. Nasprotno, to poletje je delovno kot že leta ne. Poletna je tudi lahkotna skladba s hrvaško zasedbo Barabe – ampak brez strahu, Saša še vedno zelo rada ustvarja in poje v slovenščini, tako da ne bo pobegnila čez mejo! 

Saša kar naravnost pove, da telesne vadbe nima preveč rada. »Če ni treba stati, raje sedim, in če ni treba hoditi, raje stojim,« pove v smehu. Že od malega je tako in športni duh ni prišel čisto nič blizu nje. Strašno rada bere in za branje je nujen udoben položaj. Če se kdo veseli teka, je zanjo to kot znanstvena fantastika. Oja, saj je že kdaj tekla, ampak njena duša ob tem ni ravno pela! Zaveda se, da ima zelo veliko srečo z dobrimi geni in presnovo, pomanjkanje gibanja pa poskuša uravnotežiti z zdravim prehranjevanjem.
Pred sabo imate zelenjavni napitek, ki vam ga vsako jutro pripravijo starši. Kaj je notri?
 Solata, zelje, zelena, ingver, korenje, jabolko in blitva. Staršem sem za tako zdrav začetek dneva zelo hvaležna, saj je za pripravo potrebna vsaj ura. Sama pa vsak drugi dan spečem kruh. Načeloma kruha sploh ne kupujemo, razen ko imamo obiske ali pa ko Ariine prijateljice prespijo pri nas – in takega bolj zdravega kruha ne marajo. Aria ga ima rada že od majhnega, ko smo ji ga ponudili takoj, ko se je ohladil – še čisto hrustljavega in res čudovitega.
Nam lahko zaupate recept?
 Lahko, ampak sestavine odmerjam bolj po občutku. ¾ kg je domače polnozrnate pirine moke, četrt kilograma pa navadne pirine moke, takšne gladko mlete. Potem dodam kar precej ovsenih kosmičev, nekaj sončničnih semen, malo mandljevega mleka, vodo, kar precej soli in en pecilni prašek ali vinski kamen, če mi ga uspe kupiti. Kvasa ne uporabljam. Suhe sestavine med sabo dobro premešam, in takoj ko dodam tekočino, testo na hitro zmešam kar s kuhalnico – testo je tako narejeno v treh minutah! Testo dam v modelček, ki ga prvih 35 minut pokrijem, da zelo lepo naraste (pazim, da se folija ne dotika testa), prej pa po vrhu potresem še ovsene kosmiče ali semena. Pri 180 stopinjah pečem pokritega 35 minut, dodatnih 20 minut pa ga pečem odkritega. Z bolj zdravo hrano poskušam reševati tisto, česar ne urejam z gibanjem. Čeprav še vedno upam, da me bo kakšen šport še zasvojil … Včasih sem zelo rada smučala, do Eme 2006.
Kaj pa se je takrat zgodilo? Bili ste drugi s skladbo Mandolina, kajne?
 Točno tako. Včasih je Ema pomenila zelo veliko in bilo je zelo izčrpavajoče, tako energetsko, čustveno, telesno kot finančno, zato sva šla z Miho na petdnevno okrevanje v Kranjsko Goro. Prve tri dni sva tako rekoč prespala! Po poznem zajtrku sva šla spat, nato na kosilo pa spet malo spat, ujela sva zgolj dve popoldanski uri za smučanje in nato sva šla spet spat pred večerjo. Katastrofa, tako uničena sva bila! Četrti dan sem na smučišču tako nerodno padla, da sem si poškodovala koleno, kar me je tako prestrašilo, da od takrat nisem veliko smučala. Zdaj mi je ostalo plavanje, ki ga imam zelo rada. Rada tudi hodim, v hrib, gozd ali na barje. Tudi kolesarjenje mi je blizu – no, to pa je tudi vse. Z žogami sem bila vedno nadvse nespretna, tako da je bila igra med dvema ognjema zame pravi stres. Pač nismo vsi za vse!
Ker objavljamo vaše fotografije v kopalkah, me zanima, ali ste kdaj imeli tako kot številne ženske oziroma dekleta strah pred kopalkami, češ, nisem popolna …

 Pred kopalkami nimam ravno fobije, imam pa težave s tem, če me kdo skrivaj fotografira. Po 25. letu je pač treba malo bolj paziti, kako stojiš, da nisi zgrbljen in je drža dobra. Ljudje včasih ne razumejo, da smo tudi znani samo ljudje – s svojimi pomanjkljivostmi, napakami in željo, da se v javnosti ne bi pojavljali nepripravljeni in čudnega videza. Včasih te lahko fotografirajo v najbolj neprimernih trenutkih in položajih, da izpadeš tak, kakršen se še sam ne vidiš rad! Na plaži sem v svojem prostem času, zato sem v teh redkih prostih trenutkih rada brezskrbna. Mnogo ljudi je res prijaznih. Pozdravijo me in mi povedo, da me ne bodo skrivaj slikali, naj bom brez skrbi in uživam v oddihu; da razumejo. Nimam pa težav s tem, da se fotografiram v kopalkah, če se za to dogovorim. S tem ni nič narobe, svoje telo imam rada in ga sprejemam ter razumem, da ne morem biti na pogled kot pri 20 ali 30, kmalu bom rekla, tudi ne kot pri 40 letih. Telesu sem hvaležna in mi dobro služi. Do njega sem bolj razumevajoča kot v srednji šoli, ko se mi je zdelo, da mi nenehno nekaj manjka. Zunanji videz je na žalost tudi del mojega posla in pred nekaj leti me je to zelo obremenjevalo. Zavedati sem se začela, da leta tečejo in da telo in obraz ne bosta videti bolje. Počasi sem to sprejela. Priznam pa, da ne grem rada na zelo javno plažo, saj se mi je zgodilo, da so me leto dni po porodu na Rabu fotografirali, in ko sem se vrnila v Slovenijo, sem na naslovnici ene izmed revij prebrala: »Popolnoma brez oblike najdena na rajski plaži.« Zraven pa je bila objavljena moja res grozna fotografija.

Več v reviji Zarja, št. 29, 18. 7. 2017