Ljudje

Zmagovalec življenja

Mitja Duh in njegova neverjetna zgodba o taborjenju v peklu in teku do sreče.

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Kot bi mu stvarstvo že s priimkom v zibelko položilo naslednjo drastično izbiro: ali se z vsemi štirimi oprime bojevniškega duha v sebi ali se pak dokončno spremeniti v duha, v povsem izgubljeno in od vsega živega odklopljeno prikazen. Bil je namreč že tik na tem. »Občutja, ko si čisto na dnu, v tebi za vekomaj pustijo občutek ponižnosti in spoštovanja do veličine življenja,« se spominja danes: »Mnogi začnejo ceniti svoje življenje šele potem, ko pristanejo čisto v dreku.« On je vsekakor eden takih. Padel je tako nizko, kot je sploh mogoče pasti, vendar je globoko v sebi ohranil ideale, za katere se je bilo vredno boriti. Zato danes sporoča vsem, ki sanjamo: »Ne pustite, da vam kdo vzame ideale! Borite se zanje in nekoč boste ugotovili, da ste ta ideal vi sami!«

Otroštva se sicer spominja kot izrazito srečnega. Starši so bili do njega ljubeči, njegove rodne Trbovlje pa so bile takrat pomembna točka na zemljevidu Jugoslavije. Bil je najmočnejši fant na šoli in eden najboljših športnikov svoje generacije. Če je s povprečnim vrstnikom odigral partijo košarke ena na ena, je bil za tistega fanta 2 : 50 že precej dober rezultat. Bil je tudi eden najinteligentnejših poganjkov v pokolenju, za povrh pa še izjemno priljubljen in spoštovan.

To so bili sicer časi relativno brezskrbnega socializma in občutno močnejše povezanosti med ljudmi. A Trbovelj se vseeno spominja kot 'izjemno surovega in krutega rudarskega okolja'. V bistvu še danes ne ve, kaj ga je pičilo, da se je pognal v tako spiralo samouničenja. Dejstvo je, da ima shizofrenijo njegova družina zapisano globoko v genih. Po drugi strani je bil Mitja Duh vedno hiper-občutljivo bitje, in po ločitvi staršev je dom postal bistveno hladnejše okolje zanj kot prej. Kakorkoli, v zgodnji puberteti se je začel tisti agresivni, neposlušni del razraščati v njem in dobivati bitko za bitko.

Neukrotljiv. Nič več ni hotel ugajati in prednjačiti je začel predvsem po negativi. Podivjani hormoni, alkoholne žurke in cigarete so bili prvi mejniki, ki so tlakovali njegov spust v povsem nesluteno brezno. Na učenje je deček, ki je prej cele popoldneve listal leksikone, povsem pozabil. Kaj bi s tem, ko je pa toliko raje tekmoval v pijančevanju, pretepanju in opotekanju na satanistično death-metal glasbo? Višek vsega je bil, ko je s smehom na ustnicah sežgal šolski dnevnik. Takrat so ga prestavili v drugo šolo v Zagorje. Kjer je padel v grozen razred, ob katerem ni dolgo zdržal noben razrednik – ubožica, ki je zdržala najdlje, je morala na psihično zdravljenje.

Opit z lažno svobodo je postal čisto neukrotljiv. S škrlatno pankersko 'irokezo' na glavi je razredniku na srednji šoli zagrozil, da ga bo vrgel skozi okno. Največji vzor mu je bil od heroina umrli pevec skupine Niet, katerega ime si je dal vtetovirati na roko. Ure in ure je z litrom vina preživljal na njegovem grobu v čudnem zamaknjenem stanju. Celo sobo si je posprejal z anarhističnimi grafiti in s prijatelji za hobi čedalje bolj iznajdljivo zlorabljal napihljivo seks lutko.

Kralj surovosti. Pri petnajstih se je prvič seznanil s trdo drogo. Heroin ali 'hors' so si v njegovem krdelu najprej privoščili recimo vsake pol leta. Jemali so ga predvsem kot posladek, s katerim so si malo zabelili pijanska besnenja. Takrat jim je za dovoljšnjo vznemirjenje še zadostovala kraja avtomobilov, da so se z njimi lahko vozili po mestu – in v poživinjenih mladih beticah te občutke zamenjali s prvinsko svobodo.

Ego-trip je trajal cela leta. Mitja je neprecenljivi dar svoje mladosti porabil za to, da se je pretepal s policisti in skupaj z navijači razbijal dvorane na tekmah trboveljskega Rudarja. Bil je eden izmed kraljev surove in docela odpuljene trboveljske scene. Edina resna težava si je bila ves čas izmišljati še hujše ekscese kot prejšnjič. Morda najboljši poskus je bil, ko sta s prijateljem po najbolj prometni Zasavski cesti štopala gola 'z onetom v roki'.

Suženj heroina. Lahko uganete, kako se je zgodba nadaljevala? Rjavi strup ga je sčasoma stisnil v primež, da je naivcem prodajal peteršilj kot konopljo in na koncu za svoj čarobni šus prodal celo potni list. Dokler se ni nekega bednega mrzlega jutra drgetajoč zavedel, da je postal suženj heroina.

Kot pragmatik je zelo kmalu preklopil na metadon, da mu je njegovo dnevno omamo plačevala država. Od vseh mamil je počasi izgubil vez s svojo običajno zavestjo in cela leta medlel v drogeraškem transu. Če dobijo rakavi bolniki v zadnjem štadiju za lajšanje bolečin nekje največ po štiri tablete metadona na dan, jih je Mitja 365 dni na leto zobal po šestnajst.

Omama je začela v svoj večni objem jemati vse več njegovih bivših heroinskih prijateljčkov. On je s preostalimi vase tlačil vse, kar je lahko ukradel. »Če bi tablete dejansko plačevali,« pravi, »bi kar precej prispevali k dobremu poslovanju Krke.« Izgubil je večino zob in postal senca samega sebe, s 120 je shiral na 75 kil. Iz silaka in priložnostnega terorista se je skrčil v vaškega reveža, nad katerim se je lahko izživljal skoraj vsak.

Demon v duši. Naslednja prelomnica je bila, ko je začel slišati glasove tudi ko ni bil zadet. »Kot bi se mi v dušo naselil demon, ki me je naredil za svojo marioneto. Ta demon se je najprej sicer izdajal za čudovito naravno silo, ki me kliče ven v hosto, kjer mi bo pomagala do razsvetljenja.«

Šepet v glavi je kmalu postal govor in nedolgo zatem polni demonski hropež. Postajal je vse glasnejši. In sčasoma so glasovi skovali najbolj strupeno sporočilo od vseh: 'Sredi belega dne oropaj lekarno, da bodo vsi videli, kakšen pridanič si, in te vrgli v zapor! Kjer boš lepo odsedel svojo zasluženo kazen, potem se boš pa lahko vrnil v družbo brez madeža na duši!'

Glasovi so ga v tej smeri dolgo kljuvali kot vročičen ptič, dokler ni popustil. Blagajničarki v lekarni je mirno razložil, da ji ne želi nič slabega, in si začel tramale in apavrine tlačiti v bundo. Ker si je v bistvu želel biti aretiran, ni skušal pobegniti. A srce mu je padlo v želodec, ko mu je razumevajoča preiskovalna sodnica podarila prostost.

Dolina solz. Ko je oropal soseda in njegovo nebogljeno duševno bolno mati, mu je vendarle uspelo. A niti v sanjah si ni predstavljal, kako grozna kazen ga čaka. Zapor se je izkazal za totalno džunglo, v kateri so kraljevali 'mrge, ki jim je na obrazu pisalo, da ne bi znali rešiti enačbe, koliko je 3 x 6 + 2.' A kaj, ko so imeli bicepse kot normalen človek stegno.

»Zapreti človeka, ki je zagrešil kaznivo dejanje, med njemu podobne je v osnovi isto kot zapreti duševnega bolnika med same duševne bolnike,« je Mitja kasneje napisal v svoji biografiji Tek za življenjem: »Oboje ne prinaša prav veliko upanja za spremembo in ozdravitev. Ljudje, ki so na dnu, potrebujejo družbo zdravih in poštenih ljudi. Ozdravijo te lahko le ljubezen, razumevanje in toplina.«

Večino kazni je preživel v Dolini solz, kot jetniki pravijo Dobu. In to na prvem, najzloglasnejšem oddelku slovenskih zaporov. V pavšalu ga je doživel kot pravi živalski vrt. Večina zapornikov, se spominja, je bila na drogi – kar je upravi še kako ustrezalo, saj so tako delali manj problemov. Zmeden, prestrašen in fizično šibak psihotik se je znašel sredi volčjega krdela. »Vse skupaj je bilo bolj podobno norišnici kot zaporu.«

Več v reviji Zarja št., 28. 11. 07. 2017