Ljudje

Doma sem srečni Klemen

Klemen Janežič, dr. Martin Rozman, grof Vronski, plesalec butoha in še kaj

Klemen je neverjetno prijazen človek. Za intervju si je vzel čas, čeprav je bil v stiski z njim. In zgovoren. Beseda mu teče in teče. Zavzet je. Strasten. Ko govori o »gverila teatru«, se mu svetijo oči. Lepe oči. Klemen je plesalec butoha, japonskega plesa, pri katerem je premazan z belo barvo. Ko pleše, se z njim dogajajo nenavadne stvari. Doma si zgradi gnezdo, v katerem je varen, saj je takrat neverjetno ranljiv in odprt. Najbrž ni lahko živeti z njim, mora pa biti lepo.

Klemen, pred kakšnima dvema letoma smo klepetali z Injo Zalta in z vami, ko ste ravno dobro začeli snemati Usodno vino. Zdaj ste končali. Kako ste doživljali ti dve leti in kaj se z vami zdaj dogaja?

To je siva cona občutkov. Kar naenkrat ni več treba vstajati zgodaj zjutraj, konec tedna in ob praznikih sem prost, če me kdo vpraša za kakšen termin, se lahko zmenim za mesec dni vnaprej – prej se nisem mogel, vse moje življenje je bilo podrejeno snemanju serije. Tudi veliko družinskih srečanj in izletov je padlo v vodo. Tega odrekanja je bilo dokaj veliko. Po tej strani je torej bolje – da imam dosti časa za druge stvari. Pa drugi strani pa je bila to tako intenzivna stvar, da je pustila močan pečat. Bili smo res homogena ekipa, tako tehnična, snemalna, vizažisti, garderoberji, produkcija, rekviziterji, scenografi, režiserji kot igralci, res smo se ujeli. Na snemanjih bi bilo lahko dosti bolj naporno, pravzaprav je bilo najteže zjutraj vstati, ko pa sem prišel na snemanje, je bilo pa že v redu. Vsi smo bili v istem »zosu« in smo se že navsezgodaj – ob štirih zjutraj – šalili, zafrkavali, smejali, čeprav je bilo malo težko. In to pogrešam. Vso ekipo. Če kdaj pogledam nadaljevanko, se zraven od srca nasmejim, hkrati pa malo zaboli, ko se spomnim trenutkov, ki jih bom res cenil. Drugače pa – sijajna izkušnja.

Bi jo še enkrat ponovili?

Z veseljem! Nisem vedel, v kaj se spuščam, ampak kot vsaki stvari pride konec, je tudi tej. Vesel sem, da se je končalo, saj bi lahko še nadaljevali, a dobro je končati takrat, ko si te gledalci še želijo. Gospa na tržnici mi je rekla, da smo se »ustrelili v koleno«. Gledalci pa bodo videli zaključeno zgodbo, kar je pri takih serijah kar redkost. Se pa že pripravlja nova serija.

Ste zraven?

Ne. Ampak iskreno mi je tako kar prav. Mislim, da pri 27 letih potrebujem kaj drugega, več gledališča, tudi kaj na »off sceni«, v gverilskem stilu. Temu se zdaj posvečam, malo se moram spočiti. Saj poznam rek »Kuj železo, dokler je vroče«, a jaz bom te stvari počel še 40 let, tako da je treba železo malo ohladiti, počakati in si nabrati novih moči. Čez kakšno leto se bom z veseljem odzval na kakšen klic, zdajle pa mi prav prija biti malo več doma, da svojega kavča ne samo gledam, ampak ga tudi uporabljam. (smeh) In ne da samo padem dol od utrujenosti, ampak da rečem: »O, kako je fino, ko smo danes malo na kavču!« Občutki so mešani, kar pomeni, da smo se imeli res lepo.

Celoten pogovor s Klemenom Janežičem si lahko preberete v 24. številki revije Zarja, ki je izšla 13. 6. 2017.