Ljudje

Ni ultramaratona brez bolečin

Slovenca v vrhu ene najtežjih tekaških preizkušenj

Pri ultramaratonu, eni najtežjih tekaških preizkušenj, moraš biti pripravljen na vse. Niti vreme in proga niti poškodbe te ne smejo presenetiti, pravita Mirko Miklič in Brigita Burja, ki sta 20. maja (Mirko četrti med moškimi, Brigita pa tretja med ženskami) pretekla Ultrabalaton – 220-kilometrsko ekstremno tekaško preizkušnjo okoli madžarskega Blatnega jezera. Dolgi teki, na katerih premikata meje svoje vzdržljivosti, so ju naučili potrpežljivosti in samozaupanja. »Kljub bolečinam je večina trenutkov lepih,« pravi Mirko, medtem ko Brigita doda, da je v teku končno našla svoj mir.

Mirko Miklič: Užitek je le posledica ultramaratona

Rek bolje pozneje kot nikoli bi gotovo veljal za enainpetdesetletnega Mirka, ki rad pove, da ga v prejšnjem tisočletju tek sploh ni zanimal. Njegova radost, veselje in način življenja je postal na začetku tretjega tisočletja, ko mu je zdravnica na zdravniškem pregledu razkrila, da so vsi njegovi izvidi mejni in da je zadnji čas, da poskrbi zase. Njene besede je vzel resno in že naslednji dan pretekel deset kilometrov. Ko je izbral tek za rekreacijo, ki se mu je zdela najbolj praktična v vseh pogledih – saj priprave vzamejo najmanj časa, pa še neodvisna je od vremena – pa si verjetno niti predstavljal ni, da se bo nekaj let pozneje udeleževal največjih svetovnih maratonov in da se bo pomeril celo na najtežavnejši ultramaratonski tekaški preizkušnji, grškem Špartatlonu.

Dolge proge so ga prevzele. Prva leta je tekel zmerno. Najprej se je moral navaditi na drugačen življenjski ritem. »Poučili so me, da če telo prehitro obremeniš s preveč kilometri, so večje nevarnosti poškodb.« Njegov cilj so bili različni znani maratoni po svetu. »Tako sem bil bolj motiviran za vsaj tri treninge na teden,« pravi. Teči je poskušal tako v tekaški skupini kot s strokovnjaki, nazadnje pa je ugotovil, da lahko s pomočjo strokovnih nasvetov najučinkoviteje trenira sam. »Zadnja leta pa večkrat tečeva skupaj z maratoncem Vilijem Šafaričem, ker je hiter, prilagodljiv in ima veliko znanja o teku.« Po prvem stokilometrskem teku leta 2009 so ga dolge proge povsem prevzele. Že leto pozneje je pretekel dva stokilometrska ultramaratona – Passatore in Rimini. Leta 2013 je bil prvič na Ultrabalatonu, lani pa je kot edini Slovenec pretekel Špartatlon, najtežjo evropsko tekaško preizkušnjo. Odveč je seveda poudarjati, kako sta za tako dolge teke pomembni tako fizična kakor tudi psihična pripravljenost. »Telesno se pripravljam samo s teki – enkrat ali dvakrat na teden pretečem trideset kilometrov, po večini pa tečem eno uro čez Golovec. Psihično se pripravljam ves čas, vsakič ko si obujem športne copate, sem z mislimi pri najpomembnejši tekmi leta.« Letos bo to spet Špartatlon, medtem ko je bil Ultrabalaton le ena od preizkušenj v okviru priprav na Šparto.

Brigita Burja: Kljub poškodbi in neznosnim bolečinam – tretja!

Na videz krhka plavolaska po svojem dejanju z zadnjega (in svojega prvega) Ultrabalatona spominja na Petro Majdič, našo najbolj znano tekačico na smučeh, ki si je z zlomljenimi rebri pritekla srebrno medaljo na olimpijskih igrah. Po stošestdesetih kilometrih teka je namreč Brigito začela močno boleti noga. Bolečina se je vse bolj stopnjevala, niti protibolečinske tablete ji niso več pomagale, zadnjih dvajset kilometrov je nazadnje prehodila. »A mi niti na misel ni prišlo, da bi odnehala. Hčeri sem obljubila, da ji bom prinesla trak, ki ga dobiš po opravljeni tekmi.« Kljub poškodbi je na cilj pritekla kot tretja. »Še zdaj ne vem, kako mi je to uspelo. Vedno pravim, da se vse zgodi z določenim namenom. In nikoli se ne sprašujem, kaj bi bilo, če bi vse skupaj potekalo drugače. Nikoli ne razmišljam niti o tem, koliko je še do konca poti ali do vrha hriba, uživam na poti,« pravi, ko nas z nogo v longeti in na berglah sprejme na vrtu svojega doma v Nožicah.

To nisem jaz! Pove, da je bila že od nekdaj hiperaktivna in da se je do najstniških let ukvarjala z različnimi športi, nazadnje s tekom. Naslednjih deset let je bolj posvetila družabnemu dogajanju. »Okoli tridesetega leta pa sem se zbudila in si rekla, pa saj to nisem jaz! In sem začela teči.« Prizna, da se je v zadnjih desetih letih, odkar znova teče, večkrat poškodovala, a je niso poškodbe nikoli ustavile ali psihično potrle. »Verjamem, da si potem še močnejši. Vsaka izkušnja ti nekaj da. S poškodbo ti telo sporoči, da moraš počivati. Tako ali tako sem nameravala po Ultrabalatonu en mesec počivati, no, zdaj bom pa res – tudi zaradi poškodbe,« se nasmehne.

Več v reviji Zarja št., 23. 06. 06. 2017