Ljudje

Marjan Šarec gre v boj za predsedniški položaj

Premlad sem, da bi gledal, kako stvari stagnirajo, in prestar, da bi me prinašali okrog. Čas je, da kaj pove tudi naša generacija!

Igralec ali politik – to ni več vprašanje. Marjan Šarec, nekoč priljubljen imitator cele vrste likov na televiziji in radiu, je danes, tako potrjuje volilni izid, priljubljen župan Kamnika v drugem mandatu. Po izvolitvi je čisto prenehal nastopati in uspešno kariero zamenjal za lokalno politiko. Za sabo ima sedem let županovanja in zdaj se je odločil za kandidiranje na prihajajočih predsedniških volitvah. Zakaj?

Prva stvar, ki jo človek ob srečanju s Šarcem doživi kot presenečenje, sta njegovi zresnjenost in zadržanost. Lahko bi rekli, da celo pretirani, kot bi želel sporočiti, da ga ni več primerno povezovati s prejšnjo kariero imitatorja, ki je zabaval široko občinstvo. V pogovoru to tudi razloži. Nikoli ne meša dveh svetov, resnega in komičnega – ne šali se, ko gre za resne zadeve, in ne stresa šal iz rokava, tudi ko to od njega pričakujejo. Kamničane je, pravi, na to že navadil, zdaj bo moral še preostale Slovence.

Sprememba žanra se še bolj jasno pokaže, ko Šarec odločno govori o težavah sedanjosti. »Dovolj mi je hlapčevstva,« se je med pogovorom skoraj razjezil. Ob srepem pogledu nihče več ne bi niti pomislil, da se je tako odločen mož sploh znal kdaj šaliti. Še za fotografa se je s tako težavo nasmehnil, kot da bi bila od tega odvisna vsa njegova prihodnja kariera.

Šarec, letos bo dopolnil 40 let, je že večkrat povedal, da je v osnovi resen človek. Zato se tudi ni želel fotografirati ob ograji stopnišča v čudoviti kamniški občinski zgradbi, kaj šele da bi se nanjo zleknil! Takoj je razvozlal, kam moli pes taco s takšnim predlogom. Raje se je postavil pred sliko generala Maistra, ki v njegovi sobi visi nasproti pisalne mize. Čim bolj ko sva mu s fotografom skušala dopovedati, da naju bo urednica odpustila, če ji bova prinesla tako dolgočasne uradne fotografije, tem bolj je bil Šarec strog in neusmiljen. Izbiral je položaje, ki so spominjali na Titove portrete iz naših nekdanjih učilnic. Tako bo kar v redu, je komentiral napol za naju, napol zase.

Jezno je tudi mrščil obrvi, ko je govoril o tem, kako mu gredo na živce politiki, ki se objemajo, se naslavljajo z »dragi« in »draga«, usklajujejo garderobo, nato pa si ob prvi priložnosti zabodejo nož v hrbet. Zato pa so nas pripeljali do sem, kjer smo zdaj. Šarec meni: rokovanje zadostuje, priliznjenost je nepotrebna. Torej vemo o morebitnem predsedniku nekaj več: nobene melodrame ne bomo doživeli ne na naših ne na tujih tleh in dvorih. Kdo ve, kako bi se odzval, če bi ga čudovita hrvaška predsednica želela objeti?

In težave so zato, da jih odpravljamo! To je naloga pravega vodje in politika, trdi Šarec. S tem se lahko le v celoti strinjamo in kličemo usodi, naj nam nakloni predsednika, ki bi bil najprej komik in nato politik, ne pa nasprotno.

Kot ste omenili, vas ob kandidaturi večkrat vprašajo, ali mislite resno.

Jaz pa jim odgovarjam: ali bi tudi zobozdravnika ali morda novinarja vprašali, ali misli resno?

Morda vas to sprašujejo, ker ste imeli tako uspešno igralsko kariero, javnost vas je spoznala po odličnih imitatorskih vlogah in vas z njimi še vedno vsaj nekoliko povezuje.

Vsekakor je to bolje, kot da bi me povezovali s kriminalom. Svojega prejšnjega poklica se ne sramujem, menim pa, da povezovanje pri županovanju ne pride v poštev. Tudi zobozdravnik, če bi prišel na takšno funkcijo, tam ne bi popravljal zob.

Zakaj vas vleče v politiko, če je ta na tako slabem glasu?

V politiki sem že sedem let. S tem je tako kot z vsakim drugim udejstvovanjem, delom ali poklicem. Je tak, kakršnega naredijo posamezniki. Ves čas poslušamo, kako so politiki slabi. Ko pa gremo v gostilno in smo tam nezadovoljni s postrežbo, ne rečemo, da so vse gostilne slabe. In kaj naredimo? Gremo v drugo gostilno. Funkcija ne naredi človeka, ampak človek opravlja funkcijo. Tudi vsi obrtniki, ki nam pridejo kaj popravit, niso dobri ali slabi.

Že nekaj časa se je govorilo, da boste kandidirali, tudi ko še ni bilo uradne najave.

Že ob prejšnjih volitvah so me nagovarjali, naj kandidiram, a mislim, da čas ni bil pravi. Zdaj je drugače: sem premlad, da bi gledal, kako stvari stagnirajo, in prestar, da bi me prinašali okrog!

Ste si pa zagotovo v tem času nabrali veliko izkušenj.

Če kdo ve, kaj so resnične težave na terenu, potem to ve župan, zlasti večje občine, kot je naša. Predvsem pa kandidiram zato, ker menim, da je čas za zamenjavo generacij; čas, da se nehamo pogovarjati o tem, kdo je bil v partiji in kdo ne. Bili pa so skoraj vsi. Čas je, da kaj pove tudi naša generacija. Takšne spremembe se ni treba bati.

Druščina kandidatov bo dokaj zapletena. In predvsem iz tujine vemo, da je lahko takšen boj precej neizprosen.

Zagotovo ne bo lahek. Ne nameravam se ukvarjati z drugimi kandidati. Skušal bom predstaviti, kdo sem in za kaj se zavzemam. Upam, da kampanja ne bo umazana in ekscesna, kot smo jo videli na primer v ZDA, kjer je dogajanje ušlo čez rob.

Je predsedniška funkcija dovolj pomembna za spreminjanje razmer v državi? Pristojnosti predsednika so omejene.

Mislim drugače: prav predsednik, ki je neposredno izvoljen, lahko opozarja na težave, se opredeli in oglasi ob pomembnih zadevah. Je vezni člen med ljudmi in vlado. Pri sedanjem delu imam prakso, da sem vsak prvi četrtek na voljo občanom, da mi lahko razložijo svoje težave. Ti so včasih lažje, drugič pa zelo težke, skoraj tragične. Neposredni mandat, ki ga dajo ljudje, je velika odgovornost. Le župan in predsednik države sta neposredno izvoljena.

Več v reviji Zarja št., 23. 06. 06. 2017