Ljudje

V gorah išče poti ozdravitve

Sašo Golob: Splača se verjeti vase in v svoje zdravje. Vse se povrne z obrestmi!

Avtor:

Žan Kapetanović

Značke:

»Poglej, roka mi je odpovedala,« je Sašo Golob nekega dne pred sedmimi leti dejal bratu, potem ko mu je iz rok padla žlička. Osebna zdravnica je posumila, da gre za zagon multiple skleroze (MS), bolezni, o kateri Sašo takrat ni vedel skorajda ničesar. Sledili so poslabšanje vida, mravljinčenje v nogah in rokah, težave z govorom … Vse se je dogajalo bliskovito hitro. Magnetna resonanca in punkcija hrbtenjače sta potrdili sum.

Začelo se je pred sedmimi leti. Pravzaprav že nekoliko prej, vendar si Sašo Golob ni znal pojasniti znakov, ki mu jih je sporočalo telo. V poletju pred prvim hudim zagonom bolezni je občutil nenadno in nerazložljivo utrujenost, poleg tega pa je imel ves čas nekoliko povišano telesno temperaturo. Nato pa je nekega jutra odprl oči in pred seboj videl zgolj meglo in temo. Ni bil sposoben branja, še toliko manj vožnje avtomobila. Tega takrat niso znali razjasniti ne on ne zdravniki. »Bal sem se, da bom oslepel, kar bi bilo zame zelo hudo, saj sem že od svojega četrtega leta zavzet knjižni molj, študij slovenistike pa je bil moja strastna izbira.«

Čez približno mesec dni se mu je vid znova izboljšal, nato pa mu je nekega dne popolnoma zamrla motorika v roki. Iz roke mu je padla žlička. »Poglej, roka mi je odpovedala,« je dejal bratu. Z eno roko se je odpeljal v zdravstveni dom. Osebna zdravnica ga je napotila na opazovanje v UKC Maribor. Pospremila ga je z besedami, da sicer upa na najboljše, a se boji, da gre za zagon multiple skleroze.

Za Saša je bila takrat ta bolezen skorajda popolna neznanka. Nekdanje dekle, ki ga je takrat pospremilo v bolnišnico, pa je poznalo človeka, ki ga je ta bolezen prikovala na invalidski voziček. Po omembi morebitne diagnoze se je v šoku sesedlo.

Sprijazni se, na vozičku boš. Sašo je bil takrat star dvajset let. Treniral je nogomet, nikoli ni miroval … Bil je trmast, vztrajen, ljubil je šport, igral je tenis, v bendu je igral bobne. Tudi glasba mu je ogromno pomenila.

»Vse se je zgodilo bliskovito. V tednih čakanja na preglede sem doživel najhujši zagon. Desna roka mi je ohromela, bila je skorajda popolna izguba motorike, moči in gibljivosti. Prijeti vilice je bilo znanstvena fantastika. Zame je bila ta bolezen vse manj skrivnostna. Vse se je sestavilo v eno sliko. Dva ali tri dni po hospitalizaciji sem imel magnetno resonanco, punkcija hrbtenjače pa je pokazala strahotno vnetje. Takrat ni bilo več nobene dileme o tem, za kakšno diagnozo gre.«

Sašo je bil osupel, ko so mu povedali, da gre za maligno obliko bolezni in da bo lahko že čez kakšno leto pristal na invalidskem vozičku. »Bil sem zbegan in prestrašen. V ušesih so mi odzvanjale besede: imate hudo neozdravljivo bolezen. Tistih trenutkov, ko sem ležal v bolniški sobi, soočen s črnim scenarijem, poln pomirjeval, da bi nekako sprejel vsa ta dejstva, sem se pozneje velikokrat spomnil na vrhu katere od gora. In vsakič sem lahko sam sebi prikimal, da se splača verjeti vase in v svoje zdravje. Ker se vse povrne z obrestmi. In dan za dnem vse bolj verjameš, da te bodo izbrane poti nekega dne pripeljale do popolne ozdravitve.«

Obup in depresija. Ko mlademu človeku, ki je prej strastno tekal na vse strani, kamor sta ga pošiljali zvedavost in želja po gibanju, bolezen pristriže peruti, je zelo hudo. Celo Sašo, ki je po značaju borec, ki je vztrajen in vitalen, je izgubil voljo. »Kombinacija močnih kortikosteroidov, šok ob spoznanju, da sem lahko že ob naslednjem zagonu na invalidskem vozičku, je bila botra moji naslednji diagnozi – depresiji. Sledilo je obdobje negotovosti in tesnobe. Multipla me je dobesedno ohromila, v meni so bile dolgo prisotne črne misli. Ustavile so tudi moj študij slovenistike.«

Sašo je veliko bral o bolezni – kar morda ni bilo dobro, ker je ob tem videl slike ljudi, ki desetletja živijo prikovani na vozičke; ker je izvedel, da je bolezen neozdravljiva, to pa bi lahko ubilo tistega zdravnika, ki ga ima vsak od nas v sebi in ki ga je treba zgolj spodbuditi. Veliko se je poglabljal v filozofijo Martina Kojca, ki je postala osnova za njegovo novo naravnanost in okrevanje. »V obdobjih anksioznosti sem se začel reševati z vzponi po Bistriškem vintgarju. Počasi se jih je nabralo zelo veliko. Mislim, da je bilo leto 2013, ko sem se na Ančnikovo gradišče povzpel vsaj tristokrat. Poznal sem vsak kamen, vsakega gamsa, vsako odlomljeno vejo, ki je ležala na poti.«

Ni neozdravljive bolezni. Kako mu je uspelo izpeljati vse te napore in pohode? Sašo je prepričan, da je moč misli neskončna. Razmišljanje Martina Kojca je zanj postalo vodilo. »V bolnišnici se najbrž s tem ne bi strinjali, a na to se ne smem ozirati. Kojc je razmišljal v tej smeri, da ni neozdravljive bolezni. Ko ponotranjiš to razmišljanje, ko s to mislijo naravnaš svoje telo in se začneš tako vesti, je v hipu vse veliko lažje. Nenadoma ti z ramen pade težko breme. In če ni bremena, tudi lažje hodiš in celo tečeš. Jaz sem hodil, neskončno veliko hodil. Multiple skleroze nisem nič več zavračal. Ponotranjil sem jo, se z njo sprijaznil, nisem se je več bal … Postala je 'moja'. Z njo sem zaživel in shodil.«

Več v reviji Zarja št., 22. 30. 05. 2017