Ljudje

Ali mladim kdo pove, da želja ni dovolj?

Janez Pelko, elektrotehnik, umetnik, gorski kolesar

Avtor:

Anka Lipičnik

Značke:

Čeprav Janez ustvarja že več kot 25 let, dolgega seznama njegovih razstav, nagrad in uspehov zlepa ne najdeš, ker evidenc ne vodi. Bolj kot na preteklost je osredotočen na presenečenja sedanjosti in prihodnosti. Je ustvarjalec trenutkov, ki jih sem ter tja v drobnem delčku sekunde za vse večne čase ujame v fotografijo. Začel je kot najstnik, ker je imel oče doma temnico in vse rekvizite. Niso krivi umetniški vzgibi, ampak nora leta, ki jih je bilo treba dokumentirati.

Po vaših stenah visi ogromno zanimivih fotografij. So tudi vaši družinski albumi pestri?

Pri prvem otroku sem mogoče res malo pretiraval … (smeh) Zdaj otrok s fotografiranjem ne maltretiram. Ne poziramo. Pazim, da ne traja predolgo, fotografiramo se kakšnih 20 minut na mesec.

O vas pričajo obsežne mape koncertnih fotografij: Whitesnake, Deep Purple, Judas Priest, Laibach, Billy Idol … Seznam je resnično dolg. V čem vidite čar koncertne fotografije?

Da med kakšno skladbo samo obstanem, poslušam in jo občutim. In v tem, da si lahko z glasbeniki stisnemo roko in kaj rečemo. Pri koncertih je vse vnaprej pripravljeno, ti samo dokumentiraš in ne moreš biti kaj dosti kreativen. Si pa kreativen pri pridobivanju akreditacije. Na začetku je bila to zame šola diplomacije.

Delali ste tudi kot fotoreporter pri Gorenjskem glasu. Kakšen zanimiv spomin?

Sem z Bitenj in sem vedel, kaj me čaka, ko sem dobil prvo nalogo: posneti pobiralce krompirja. Parkiral sem na varni razdalji, avto sem za vsak primer pustil prižgan. Mimo njive sem šel in se delal, da sem naključen sprehajalec, fotoaparat sem skril za hrbet. Ko se mi je zdelo, da sem dovolj blizu in ne predaleč od avta, sem naredil en sam posnetek in takoj začel bežati. Vsi so se pognali za mano s tistimi motikami. (smeh) Niso me ujeli. Tako sem dobil službo.

Pravite, da je fotografija krasen medij za spoznavanje ljudi. Posnamete veliko aktov – ali to zelo spremeni vaš pogled na človeka?

Tudi prijateljice, ki jih poznam že dalj časa, med tem fotografiranjem spoznam s čisto druge strani. Ženska še močneje izraža čustva, ko je gola in v naravi. V studiu je varno okolje, v naravi pa je prisotnega že malo strahu – to je tisti strah, ki ga ima srna: kaj, če kdo pride? Ko te je strah, postaneš bolj senzibilen in več izražaš.

Česa je pa vas strah?

Nekateri fotografi se držijo ves čas istega stila, ga nenehno pilijo in postajajo čedalje boljši. To je veliko tveganje. Nekaterim uspe, nekaterim ne. Poznam nekatere, ki se jim je pri tem ustavilo in je bilo zanje konec poti. Zato sem s tem zelo previden. Pa radoveden sem. Mene stvari zanimajo! Zagledaš nekaj novega, pa si želiš tudi sam poskusiti.

Več v reviji Zarja št., 22. 30. 05. 2017