Ljudje

Srce, polno paprike

Mlada mariboska pevka Andreja Zidarič se uveljavlja v tujini.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Deklič na posnetku ima komaj dvajset let in drobiž, a ko stopi na sceno, je oder njen. In oder to ve, in se ukloni. Njen glas in energija napolnita prostor, da je komaj še kaj prostora za občinstvo. Dobrodošli na nastopu Andreje Zidarič, morda najboljše mlade slovenske pevke, za katero niste še nikoli slišali.

 Ne vemo, koliko veste o operetni popevčici Freda Raymonda Die Juliska aus Budapest iz Modre maske, smo pa dokaj prepričani, da niste vedeli, da se da zraven početi tudi akrobacije. Tudi dirigent in orkester nista vedela. Sta bila pa vsekakor več kot pripravljena sodelovati.

Široko krilo bele oblekice divje valovi po odru in komaj dohaja lastnico, ki prepeva in ves čas energično pleše, da je je ves oder poln. Mladi dirigent zraven zanosno prepeva, violistki spredaj sta videti, kot da bi najraje odvrgli inštrumenta in se pridružili žurki na odru. Potem Andreja naredi kolo. In špago. In poje naprej, ne da bi bila videti vsaj malo zadihana. Občinstvo ploska v ritmu. Dirigent se je medtem tako prepustil ponoreli energiji sobe, da je samo vprašanje časa, kdaj ga bo divje poskakovanje vrglo iz fraka. Ali s podija. Potem naredi napakico, ozre se, kaj za njegovim hrbtom počne Andreja. In je tako fasciniran, da se pozabi obrniti nazaj k orkestru, samo maha in poje in skuša z očmi slediti belemu vrtincu.

Še eno kolo. In še ena špaga, in potem je konec. Dirigent se zbudi iz transa. Rahlo pozeleneli violistki utrujeno spustita svoji violi in šele zdaj se zares pokaže, kako sta morali stiskati zobe, da sta disciplinirano obsedeli na svojem mestu. Občinstvo tuli in divje ploska. Žirija tudi.

In po pravici povedano, ne gre jim zameriti. Kot pravi verz iz pesmice o Juliski, »die hat ein Herz voll Paprika«, punca ima srce, polno paprike. Resno. In čudovit lirični koloraturni sopran.

Moj bog, nekaj se premika! V živo in stran od odra je Andreja Zidarič manj ognjevita. Se pa veliko smeje. V smeh jo spravi tudi tudi spomin na tisti nastop pred tremi leti: »Žirija mi je ploskala! Pozneje se mi ni več zgodilo, da bi bila žirija tako navdušena.« Ko ji poročam o vragolijah dirigenta zadaj za njo, velike rjave oči od začudenja postanejo za številko večje. »Tega sploh nisem vedela!« vzklikne. Hej, le kdo bi imel čas spremljati še dogajanje za svojim hrbtom, če poješ, plešeš, koketiraš z občinstvom in v prostih trenutkih delaš špago?

No, pravi, na tekmovanju je bilo več deklet, ki so pele isto pesem, in vse so samo stale in se pozibavale v bokih. Da ji občinstvo ne bi zaspalo od dolgočasja, jim je pač pripravila koreografijo. Hrupni posnetek na YouTubu priča, da so bili še kako budni. Vidite, Andrejina prednost je v tem, da je pred študijem klasične glasbe končala študij muzikala. Ali v njenih besedah, »Pri muzikalu moraš znati plesati, pri klasični glasbi je pa bolj tako, moj bog, kaj se pa premika!«

Kakorkoli že, na tistem tekmovanju je zmagala.

Prijel me je za roko, pa sva šla: prepevala je od malega – jasno – in njeno prepevanje seže nazaj dlje kot njen spomin, kar vemo zato, ker ima njena družina doma v Hotinji vasi pri Mariboru vse ljubeče dokumentirano s posnetki prvih nastopov male zvezde. Oče in mama imata rada glasbo, pravi. »Vedno smo peli. Ata in mama sta nam pela, ko smo bili majhni. Z gledališčem pa me je seznanil moj stric Damijan, on me je prvič peljal na baletno predstavo, ali pa je rekel, zdaj gre pa mala zraven. Starši so me vedno podpirali, ampak Damijan je bil tisti, ki me je prijel za roko, pa sva šla.«

Igrala je flavto, prepevala v vseh zborih, ki jih je našla, in potem se seveda ni moglo drugače končati: »Vedno sem hotela biti pop pevka, kot Spice Girls ali Britney Spears. Pri šestnajstih sem začela obiskovati solo petje na srednji glasbeni šoli v Mariboru. Takrat sem prvič začela razmišljati, hmmm, morda celo opera?, čeprav sem zraven pela tudi muzikal, pa dekliški kvartet, zbor, pa še bend smo imeli. In sem se tako že v prvem ali drugem letniku sprijaznila, da bom očitno operna pevka. Potem so mi pa kolegice v English Student Theatru povedale, da menda obstaja študij za muzikal – pri nas tega seveda ni – pa sem si mislila, jaz bi tudi, jaz bi tudi!«

Imela je še rezervni načrt, pravzaprav dva: »Strašansko sem bila zagreta za japonologijo, nazadnje pa sem se vpisala na mednarodne odnose na FDV.« Takole se je končalo, na FDV je niso nikoli videli, na vprašanje, kaj je zdaj z japonščino, se pa samo široko zasmeje: »Imam japonsko korepetitorko.« Kar so izgubili mednarosni odnosi in japonologija, je pridobilo petje, v zadnjem letniku srednje šole se je namreč odpeljala na Dunaj in opravila sprejemne izpite na Konservatoriju. Konservatorium Wien je zasebna univerza mesta Dunaj, ki ponuja izobraževanje smeri opera, opereta, muzikal, balet in igra. Kandidatov je bilo 167, po štirih dneh sprejemnih izpitov so jih sprejeli osem. Andreja je bila edina Slovenka.

Je bil jezik problem? Ne, odmahne, »Kot otrok sem gledala nemške risanke, s šestimi leti so me dali starši v tečaj nemškega jezika, ker sem jih kar naprej gnjavila.«

Obupano iščemo blondinko: zakaj je izbrala ravno muzikal? »Opera se mi sprva ni zdela posebno zanimiva, redko sem videla zares dobro operno predstavo,« pravi. Ampak ko je po štirih letih zaključila študij muzikala, se je lotila še štiriletnega študija opere, ki ga junija letos končuje. Zakaj si je torej premislila? »Zato, ker je moj glas tak. Glasovno se dobro počutim v klasiki, imam visoke kolorature, ki jih v muzikalu ne bi mogla pokazati, pa večji izziv mi je. V muzikalu sem že veliko dosegla, nič novega ni več. Saj se tudi pri muzikalu ves čas razvijaš, ampak v tem poklicu lahko praktično doživljenjsko poješ. V operi je več možnosti zaposlitve in dlje časa lahko poješ. Opera je mednarodna, v vseh državah se poje v jeziku, v katerem je bila napisana, razen morda v ljudskih gledališčih, kjer jih prevedejo. Torej je v bistvu vseeno, kje delaš. Tako lahko isto vlogo poješ na Dunaju, pa na primer v Sloveniji ali pa v Španiji. Ali pa greš v Ameriko, na Japonsko … vseeno. Pri muzikalu si pa vezan na Nemčijo, Avstrijo, Švico,« razmišlja šestindvajsetletnica.

Pa saj znate gotovo peti tudi angleško, ugovarjam. To že, pravi, ampak kar poskusite priti zraven! In pove o avdiciji v Hamburgu, na kateri se je potegovala za glavno žensko vlogo v Fantomu iz opere, prišla je med zadnje štiri finalistke, nazadnje pa je vlogo dobila tista, ki je že več let prepevala v drugi zasedbi muzikala … kar je odlično izhodišče za vprašanje, kako prenaša zavrnitve. Andreja se, jasno, smeje. Kar dobro, pravi. »Ne smeš se obremenjevati s tem. Saj skoraj nikoli ne gre za to, da ti ne bi bil dovolj dober, temveč za to, da pač iščejo drugačen tip. Na avdicijah praktično vedno pridem v naslednji krog. Jaz vem, da je bilo dovolj dobro. Ko dosežeš določeno stopnjo, veš, da je dobro. Seveda bi bilo lahko še dosti bolje, a za to stopnjo, kjer si zdaj, veš, da si dal vse od sebe in da je bilo dobro. Če oni hočejo nekoga bolj izkušenega, kaj pa moreš? Ali pa če iščejo majhno punco, meter šestdeset, kaj pa naj? Ali pa če iščejo blondinko?Očitno nekateri sploh nimajo fantazije. Na primer za muzikal imajo na koncu deset deklet, ki vse približno enako dobro pojejo, vzeli bodo pa tisto, ki je po videzu blizu tistemu, kar iščejo. Denimo majhna, plavolasa, kodrolasa, ker ravno tako iščejo. To gledajo, namesto da bi vzeli tisto, ki ima res stabilen glas in dobro poje. Oni pa rečejo, ti si po videzu najbolj primerna.«

Bi rekla, da tudi vi niste ravno kaznovani z videzom, se vtaknem. Takrat prvič povesi pogled. Sebe je težko ocenjevati, si šepne v brado.


Več v Zarji št. 7, 16.2.2016