balmoral 2 profi Odkrito.si

Šokantna novica o smrti princa Philipa

16-oliver dragojevic Svet24.si

To si je o Slovencih mislil Oliver Dragojević

tretje oko, akaša Petisvet

Akaški zapisi dostopni vsakemu, to je pot do njih

vodstvo UKC Svet24.si

Slovenski otroci umirajo, zdravniki pa se kregajo

vunjak dopust2 Svet24.si

FOTO: Dejan je vesel, da ga imajo za očetovega ...

Niall Horan in Hailee Steinfeld (1) Najstnica.si

Niall Horan in Hailee Steinfeld končno pokazala, ...

Petra_Kercmar_foto_Mankica_Kranjec Njena.si

Z njim na dopustu uživa Petra Krčmar

Alter

V razredu dobiš svoje ogledalo

Cvetka Rutar uči otroke, kako izraziti svoja čustva

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Ko je začela ugotavljati, da so otroci čustveno vedno bolj obremenjeni in v stresu, kar vpliva na odnose, vedenje in njihovo pozornost, je učiteljica in mama petih otrok Cvetka Rutar po naključju odkrila način za njihovo umirjanje. V prenapolnjenem šolskem urniku je našla čas in preizkusila čuječnost, in ta se je zelo dobro obnesla. Otroci in starši so zelo zadovoljni. S starši se enkrat na mesec srečuje tudi na tako imenovanih starševskih urah, kjer se pogovarjajo o vedenju otrok v šoli in doma, meditirajo ter se spoznavajo. Za njeno delo se že zanimajo šole v okolici, zato je v ta namen izdala nekaj priročnikov, ki so plod njenega dela in izkušenj.

Kako otroke umiriti, je Cvetka, učiteljica po duši in srcu, ugotovila pravzaprav po naključju. Nekoč jim je pred malico brala pravljico, in preden bi zazvonil šolski zvonec, ji je ostalo še pet minut časa. Ko je razmišljala, kaj narediti, da bi otroci ostali mirni, jim je rekla, naj ležejo na tla in zaprejo oči. »Začela sem jim še enkrat obnavljati zgodbico o čolničku, ki se pozibava. Naenkrat sem opazila, da so se otroci začeli ob tem zibati. Ko smo končali, so umirjeno vstali in se brez prerivanja postavili v vrsto. Takrat sem si rekla, da moram to ponoviti!« Potem si je začela izmišljati zgodbice, nekakšne vodene vizualizacije, imenovala jih je fantazijska potovanja, in z njimi so se otroci umirjali – včasih zjutraj pred poukom, po odmoru za malico ali pa ko so prišli s športne vzgoje. »Po desetih minutah so se umirili in smo lahko lepo delali naprej.«

Spremembe in pospešeno učenje. Potem pa se je zgodila vrsta sprememb v njenem življenju. »Ločila sem se in bila nekaj časa precej na tleh. Ker sem vedela, da taka, s celim kupom svojih težav in glavo, polno misli, ne morem delati v šoli, sem službo za nekaj časa pustila in se preselila z Rakitne, kjer sem živela in delala. Želela sem najprej sebe spraviti v red.« Tako se je srečala z različnimi alternativnimi metodami, med drugimi se je učila zdravljenja theta; z njim si je zelo pomagala in se veliko naučila o sebi. Ker se ji je zdelo, da za vrnitev v razred še ni pripravljena, se je odločila za delo v zdravilišču na Rakitni, kjer so iskali učiteljico. Ker je bila tam bolj v stiku z otroki in njihovimi družinami, je začela še bolj spoznavati ozadja družin. »Hkrati pa sem se še naprej ogromno učila o sebi. Če imaš probleme z drugimi ljudmi, jih imaš pravzaprav s sabo, zato moraš ti predelati svoja čustva in vzorce, ne drugi,« pravi.

Projekt v Preserjah. Medtem ko so bili na Rakitni otroci še precej umirjeni, so v matični šoli v Preserjah učitelji ugotavljali, da so otroci vedno bolj nemirni in v stresu. Kolegica, ki je vedela, da Cvetka meditira in da je že prej poznala nekaj tehnik za umirjanje otrok, jo je prosila, ali ji lahko pomaga. Ker je na Rakitni delala popoldne, je imela dopoldne čas priskočiti kolegici na pomoč. V dogovoru z ravnateljem šole sta naredili celoletni projekt. »Na današnjih otrocih se odražajo težave in stres staršev, zdi se mi, da smo v zadnjih letih malo pozabili na čustveno inteligenco. Pomembnejše so ocene otrok kot pa njihovo vedenje. Otroci ne znajo izražati svojih čustev, jih opisati in občutiti. Za ta namen sem napisala knjigo zgodb Škratek Timotej svetuje, v kateri se deček Matic vsak dan sreča s škratkom in mu pove svoje težave. Med pogovorom mu škratek odpre oči in ga nauči, kako naj občuti svojo stisko in kaj naj naredi. Te zgodbe smo brali, nato pa predihavali razna čustva in otroci so se vidno umirili. Pogovarjali smo se recimo o tem, kako se počutimo, če sošolca udarimo, pa kako se ob tem počuti sošolec … Nekoč smo predelovali zgodbo o žalosti. Ko smo razmišljali, kdaj smo bili nazadnje žalostni, je neki fantek nenadoma začel jokati. Rekel je, da mu je pred enim letom umrl kužek in da še vedno čuti žalost pri srčku. Vsi smo dihali skupaj z njim in mu pomagali. Otroci so res zelo lepo sodelovali in se odprli.« Po pol leta je bil razred veliko bolj umirjen. »Ampak delala sem tudi z učiteljico. Naredili sva nekaj terapij. Tudi ona je veliko stvari predelala in se umirila. Povedala sem ji, da če bo živčna prihajala v razred, bo tam dobila svoje ogledalo. Kdor ima v razredu kaos, mora najprej umiriti sebe, ko pride v razred z drugo, bolj umirjeno energijo, otroci to občutijo.«

Dela z učenci, učitelji in s starši. Po tistem letu je začutila, da se želi vrniti v šolo, v razred. V Preserju se je ravno sprostilo mesto učiteljice četrtih razredov in službo je z veseljem sprejela. V pedagoško delo je vključila tudi umirjanje in meditacijo. »Z otroki vsaj dvakrat na teden meditiramo. Umirjamo pa se tudi pred kontrolnimi nalogami, če vidim, da so zelo razburjeni, in to jim pomaga.« Svoj način dela je na začetku šolskega leta razložila tudi staršem. »Pa se je en oče javil, da tudi njega to zanima. Zato smo se začeli enkrat na mesec srečevati s starši. Na srečanjih se ne pogovarjamo o ocenah, temveč o drugačnih težavah, skupaj meditiramo in čistimo potlačena čustva. Ena mamica je recimo rekla, da šele zdaj vidi, kako malo se pravzaprav pozna. Starši so se začeli zavedati, kako veliko lahko sami naredijo, potrebujejo le malo vodenja. Zato je moj cilj še naprej delati na ta način tako s starši kot z učitelji. Želim jim pomagati, da se naučijo, kako se čustveno razbremeniti, saj bo to o vplivalo tudi na otroke. Ali ni življenje lepše, ko se razbremenimo nekaterih vzorcev, ki smo jih morda dobili še od svojih staršev? Predvsem pa se je treba zavedati, da če imam problem z otrokom, ga imam sam. Na delavnicah, ki jih organiziram, želim staršem in učiteljem pokazati, kako zelo jim otroci z nastavljanjem ogledala lahko pomagajo. V bistvu si lahko na ta način zagotovijo brezplačne učne ure,« se nasmehne.

Delo jo osrečuje. Njeno delo je začelo zanimati tudi njene kolege. Ker niso imeli primernega gradiva, s katerim bi si lahko pomagali, je iz svojih zapiskov in gradiva napisala priročnik z meditacijami za učitelje, ki ga nekateri že uporabljajo. Zanimanje pa so pokazale še nekatere druge šole, ki jo vabijo, da predstavi svoje delo. »Še kakšno leto bom učila, potem pa bi se rada ukvarjala samo še s temi delavnicami. Užitek je videti nekoga, ki se je na ta način rešil nekaterih težkih bremen.« To jo preprosto osrečuje in napolnjuje z ogromno energije! Mi pa si želimo, da bi čim več slovenskih šol spoznalo vrednost čuječnosti in razmislilo, da bi jo uvedle v svoje programe.

 V Zarji, 29.5.2018