Alter

Trpka resnica o denarju

Ko gre za denar, je po vse svetu filozofija že od nekdaj enaka – denar dela denar, pa naj stane, kolikor hoče! In stane zares veliko. »Ko razumeš bistvo gibanja denarnih tokov, spoznaš, kako visoko ceno plačujemo ljudje in naš planet za to, da z eksponentno rastjo bogati peščica in drvi v revščino večina prebivalstva tega planeta,« pravi naša sogovornica Marjana Kos, diplomirana ekonomistka z angleškim magisterijem iz celostne znanosti.

Avtor:

Lidija Jež

Značke:

Da bi se plenjenje lahko nadaljevalo, so zahteve po stalni gospodarski rasti, kar pa ni v soglasju z naravo. Pa vendar večina nemo spremlja in sprejema to plenjenje, ker misli, da drugače ne more biti! A je lahko – ne z revolucijo in krvjo, temveč z drugačnim načinom delovanja denarja in ekonomije sploh, oboje je treba postaviti na trajnostne temelje, nam razloži Marjana Kos.

Obresti – eden izgubi, da drugi pridobi. Večino denarja, ki je v obtoku, ustvarjajo komercialne banke, ko dajejo posojila – in s tem celo služijo. V banki sposojen denar vračamo z obrestmi; tako banki vrnemo tudi denar, ki ga ta sploh ni ustvarila. To dodatno količino denarja moramo posojilojemalci dodatno zaslužiti, kar pa vodi v izkoriščanje ljudi in narave. Torej da nekdo pridobi, mora na drugi strani nekdo izgubiti. To nas tudi sili v tekmovalnost, namesto v sodelovanje.

Še slabše je, da uporabljamo obrestno obrestovanje, kar spodbuja potrebo po nenehni gospodarski rasti oziroma zahteve po vedno večjem dobičku. Ta sistem je bil ustvarjen v času, ko se nihče ni zavedal, da prisilna in neomejena rast povzroča veliko ekološko škodo ter zahteva temu ustrezne visoke stroške. Žal pa tudi današnji svetovni voditelji ne kažejo kakšnih nagnjenj k spreminjanju, čeprav so jih polna usta odgovornega in trajnostnega ravnanja. Tako denarni sistem deluje kot sesalnik, ki neprestano srka vire s področij z manjšimi zaslužki ter jih prerazporeja tja, kjer so zaslužki večji. Naložbe se vedno selijo tja, kjer bodo dobički višji – seveda pa gre to na račun izkoriščanja ljudi in narave, opozarja Marjana Kos.

Revni dajejo rento bogatim. S sistemom obresti se denar prerazporeja – v korist bogatih. Plačevanje obresti povzroča, da se denar pretaka od tistih, ki ga imajo manj, kot ga potrebujejo, k tistim, ki ga imajo več, kot ga potrebujejo. Tako bogati neprekinjeno prejemajo rento od tistih, ki si morajo denar sposojati. Kako? Na to vprašanje odgovarja nemška raziskava, ki je pokazala (povzemamo le ugotovitve), da je v vsaki ceni – blaga ali storitve  – v povprečju 45 odstotkov vračunanih obresti. Izračunali so tudi, da kar 80 odstotkov potrošnikov plača več obresti, kot jih dobi. Pri desetih odstotkih potrošnikov se to približno poravna, torej ne izgubijo in ne pridobijo, deset odstotkov pa je tistih, h katerim se – od omenjenih 80 odstotkov ljudi – stekajo obresti. Tako se obresti, ki jih s ceno vsakega izdelka ali storitve plačujemo vsi, stekajo v žep bogatim.

Kosova opozarja tudi na to, da denar deluje prociklično – še poglablja obdobja velike količine denarja in obdobja recesije. Ta nihanja bi lahko uravnotežili z  drugačno obliko denarja.

Lahko pa je tudi drugače. Opisan način delovanja denarja že dolgo spodbuja odgovorne, etične ljudi k razmišljanju, kaj storiti, da bogati ne bi bogatili na račun revnih, da zaradi pohlepa ne bo naš planet še bolj obremenjen oziroma osiromašen. Silvio Gesell je že pred drugo svetovno vojno predlagal obratno zasnovo denarja, torej namesto rasti njegove vrednosti z obrestmi je na časovni liniji predlagal padanje njegove vrednosti, s čimer bi spodbudili njegov pretok, saj je denar kot kri – če ne teče, povzroča resne težave. Gesell je predlagal uvedbo ležarine, na primer: če denarja v enem mesecu ne porabiš oziroma ga ne daš v obtok, izgubiš, recimo, odstotek vrednosti. Če želiš vrednost ohraniti, pa moraš kupiti in nalepiti kolek. To pa je mogoče izvesti le v lokalni valuti oziroma v lokalnem dogovoru.

Svetovni čudež na Tirolskem. Po tem principu je leta 1931, ko je vladala huda kriza, začela delovati manjša občina Wörgl pri Kufsteinu na Tirolskem z nekaj tisoč  prebivalci. Župan je iskal izhod iz prezadolženosti, saj niso imeli denarja niti za odplačevanje obresti, kaj šele glavnice: iskal je delo za 400  ljudi v mestu oziroma več kot tisoč na širšem območju. Idejo Silvia Gesella je predstavil odbornikom in v banko so naložili kritje v šilingih, v isti vrednosti pa so dali tiskati »bankovce« – delavska potrdila po 1, 5 in 10 šilingov, ki so imela polja za mesečne koleke. Potrdila so zaradi kolekov, ki jih je prodajala mestna blagajna, krožila trikrat hitreje kot pravi šilingi, saj so jih mestne trgovine in lokalni obrtniki radi sprejemali. Življenje je zacvetelo, zaposlitve so se vrstile tudi z javnimi deli, in sicer je papirnica sprejela 350 delavcev, cementarna  400, gradili so kopališče, ceste; stekati so se začeli davki in tako je ta lokalni »denar« prinesel  blagostanje. Betonski most nosi napis: »Sezidan s svobodnim denarjem leta 1933.« Profesor z univerze Yale Irving Fisher je o tem fenomenu napisal nekaj knjig; menil je tudi, da bi s tem denarjem v Ameriki lahko ustavili brezposelnost v dveh do treh tednih.

Toda avstrijska centralna banka je vložila tožbo in septembra 1933 je tirolsko sodišče prepovedalo delavska potrdila; ukiniti so morali poizkus, ki mu ni para v zgodovini, in delavci so spet pristali na cesti.

Več v Zarji št. 16, 17. 4. 2018.