Alter

Bioenergetik Oliverja Dragojevića: Razmišljajte o sreči, ne o denarju

Čeprav ljudem pomaga že dvajset let, od tega je bil deset let član najožje zdravilske skupine bioenergetika Zdenka Domančića, ga je širša slovenska javnost spoznala, ko je pomagal hrvaški glasbeni legendi Oliverju Dragojeviću. Hrvatje so ga vzeli za svojega in mu namenili obilico prostora v medijih, toda Drago ostaja skromen. Poudarja, da je njegova naloga pomagati ljudem. Še posebej je naklonjen športnikom in umetnikom, ker s svojim trudom in dosežki dvigujejo kolektivno energijo. Zanje v svojem prenatrpanem urniku vedno najde čas. Prav tako za bolne otroke. »Starši so takrat pripravljeni narediti vse, da bi se stvari izboljšale. Vendar je to pogosto le začasno, saj se bolezen ponavlja, če ne spremenimo svojih življenjskih vzorcev, kajti ravno zaradi napačnih je nastala,« je odločen bioenergetik, ki nas v svoji ordinaciji sprejme skupaj s pritlikavim šnavcerjem Jazzom. Pravi mu terapevtski pes, saj ga otroci naravnost obožujejo.

Avtor:

Andreja Comino

Značke:

Ne mara preveč medijske pozornosti, ki je je deležen zadnje čase. Predvsem pa mu ni prijetno, ker zaradi prevelikega navala ne more pomagati vsem, ki to želijo. Šestinpetdesetletni Drago je že od malega je čutil, da je drugačen, da nekako ne sodi  v okvire, v katere se skušajo stlačiti ljudje, da bi se počutili pomirjene, varne in sprejete. Namesto tega je od nekdaj preprosto živel svojo drugačnost. »Na mojo energijo/moč so me opozorili drugi, ko so videli, da so v moji bližini radi živali in otroci. Tudi najbolj divji so se blizu mene umirili, otroci so mi ves čas lezli v naročje, čeprav se jih nisem dotikal ne fizično ne verbalno. Čeprav sem bil drugače misleč, so si ljudje želeli biti v moji družbi. Našli so se v frekvencah resnice, ne v besedah,« pripoveduje.

V pehanju za dosežki otrokom ne dovolimo biti srečni. Od nekdaj je bil strasten športnik. S prijatelji je v nekdanji skupni državi oral ledino v bejzbolu. »Čeprav sem bil v reprezentanci, mi ni šlo najbolj za vrhunske športne dosežke. Pomembnejši so se mi zdeli strast, veselje do gibanja in druženja, to smo prenašali tudi na mlajše rodove. Igrali smo za dušo, ne za denar. Enako je s potovanji. Od nekdaj sem strasten popotnik in videl sem že dobršen del sveta. Spoznavanje različnih ljudi in kultur me bogati ter mi daje širino.« Prav zaradi športa in potovanj je razvil posebno naklonjenost do športnikov in kulturnikov. Občuduje njihov talent, pa tudi pripravljenost za trdo delo in razvijanje perfekcije. »Športniki in umetniki so terapevti za množice. Ko gremo na športno prireditev ali koncert, se ob njihovih uspehih v ljudeh sprostijo neverjetne količine energije. Tako jim pomagajo, da razmišljajo bolj trezno in mirno. Žal dandanes mnogi posamezniki premalo razvijajo svoje prave talente in sposobnosti, temveč se predvsem urijo v tem, da bi največ zaslužili in dosegli prestiž na družbeni lestvici. Pri tem pa prezrejo resničnost. Medtem ko se pehajo za dosežki in prestižem, pozabljajo na osnovno človečnost. Izgubili smo human odnos drug do drugega. Status in kapital prevladujeta pred humanostjo. Tu je človeštvo zašlo v slepo ulico. Če se bo tako nadaljevalo, bodo otroci, ki odraščajo le ob telefonih in računalnikih ter ob ves čas zaposlenih in čustveno odsotnih starših, za slednje na starost poskrbeli na enak način. Brez čustev, tehnično. Opravili bodo le svojo nalogo,« svari bioenergetik, ki je preživel tudi nekaj preizkušenj, a se je zmogel vedno pobrati. Od nekdaj je iskal drugačne poti, zato je z veseljem zgrabil priložnost, ko se mu je ponudilo izobraževanje in kasneje sodelovanje z Zdenkom Domančićem.

Bolezen je podrto ravnovesje. »Vsak človek ima bioenergijsko polje, ki s prostim očesom ni zaznavno, vendar pomembno usmerja procese v našem telesu. Če se zaradi napačnih vzorcev in načina življenja, ki ni v skladu z nami in našo resnico, podre ravnovesje, zbolimo. Močno imamo zakoreninjene načine, za katere mislimo, da so pravi, a velikokrat žal ni tako, in to prenašamo tudi na otroke. Večina staršev ravna v prepričanju, da delajo dobro, trudijo se, da bi njihovi otroci živeli bolje. V dobronamerni želji otroke pehajo k nizanju dosežkov, pri tem pa pozabljajo na njihove dejanske sposobnosti. Če bi res podpirali otroke, bi najprej zasledovali njihovo srečo. Če je oče fizik, ni nujno, da je to tudi pot njegovega sina. Otroci komaj shodijo, pa se starši, namesto da bi jih crkljali, jim dajali toplino, na vse pretege trudijo, da bi jim širili obzorje. Ko otrok malo zraste, nima več svojih želja, temveč samo uresničuje vizije svojih staršev. To ga izčrpava, zaradi tega ima psihične in fizične težave. In na koncu zboli. Če samo pomislimo na naš šolski sistem: le kako je lahko šolska torba težja od otroka?! A to ne pomeni, da bo znanje, ki je v njej, naš otrok tudi usvojil. Zakaj take skrajnosti? Kaj ne bi bilo lepše, da bi podpirali svoje otroke v njihovih zmožnostih in se jasno zavedali, kje je njihov domet? Če je otrokov domet trojka, je to v redu. To je v resnici otrokova petka. Večina staršev se s tem ne more sprijazniti. Stremijo k boljšim ocenam in večji storilnosti … Otroci takim obremenitvam niso dorasli ne čustveno, ne mentalno, ne fizično. Najhuje pa je, da starši ravnajo tako v prepričanju, da delajo prav in dobro za otroka. Ne vprašajo pa se, ali je otrok dorasel tem obremenitvam in koliko je sposoben. Vsakdo pozna vso resnico o sebi, pa tudi o svojem otroku. Ko priganjamo zaradi interesov, vse to nevede prenašamo na otroke, ki kot spužve vse vpijajo vase. Na koncu otroci plačajo peklensko ceno, s tem da zbolijo. Otroci so za svojo starost, ne glede na njihova leta, preobremenjeni tako fizično kot psihično. V šolo gredo s šestimi leti, ko bi potrebovali nego in skrb mame. S tem jim vzamejo eno leto otroštva, ki se ga nikdar ne da nadoknaditi. Vsi razmišljajo o tem, kako pridobiti čim več znanja, obenem pa zanemarjamo otroško sproščenost, ki je, ko je enkrat odvzeta, nenadomestljiva.

Podpirajte svoje otroke! Starš, ki hoče otroku dobro, se bo najprej sprijaznil z njegovim dometom. Prisluhnil mu bo in prepoznal, v čem je ustvarjalen in srečen. Če ima možnost, bo podpiral to ustvarjalnost in srečo v otroku. »Najvišje dobro storimo, ko se otrok izobrazi v svoji kreaciji in ne v dometu starša. Kako drugače bi bilo, če bi starši razmišljali o sreči svojih otrok, ne pa toliko o statusu in kapitalu!« na podlagi svojih izkušenj razlaga Drago, ki staršem, ki skupaj z otroki prihajajo k njemu po pomoč, odkrito  razloži, kaj je narobe. »Starši velikokrat uvidijo, kje so delali napake. Med prebolevanjem otroka začnejo spreminjati svoj življenjski slog v korist otroka, z željo, da bi ozdravel. S tem, ko se spreminjajo sami, dobiva življenje njih in družine drug smisel. Vendar potem redki ostanejo pri teh spremembah. Ko otrok ozdravi, se, žal, vračajo slabe in grde navade.« Drago velikokrat pomaga tudi ljudem s tipično »sodobnimi« boleznimi, kot so strah, tesnoba, depresija ...

Strah je (le) energija. »Strah je frekvenca. Ljudje ga ne prepoznajo le kot frekvenco, temveč 'preberejo' tudi mimiko človeka, ki ga pestijo tovrstne težave. Energijska komunikacija med ljudmi je bistveno hitrejša od naše verbalne komunikacije. Ljudje začutijo, da je nekdo v stiski, in potem se to pogosto odrazi tudi v negativnih pojavih, tako da ne dobi  dela, da se ga zavrača ipd. .. Zato je rešitev za takšne stiske, da si odgovorimo in ozavestimo, koliko zares potrebujemo, da bomo srečni in mirni. Vendar to niso številke v tisočih evrov, temveč drobne radosti, ki nas osrečujejo in nam lepšajo življenje. V resnici je preprosto – bolj sproščeno ko živimo, bolje se ljudje odzivajo na nas. Nič ne gre na silo, to je čisti zakon fizike, ki se odraža s tem, koliko se cenimo. Bolj ko smo zadovoljni sami s seboj, večjo korist imajo od nas ljudje. Če ozavestimo ta zakon privlačnosti, bomo lažje tako živeli, skladni s svojo naravo. Vendar pa želijo ljudje vsem ugajati in potem niso pristni. Rešitev in osvoboditev je v tem, da se imamo radi, s svojim fizikalnim in mentalnim dometom, z dobrimi in slabimi lastnostmi. Ljudje se prav tako še nismo naučili skromnosti. Če bi se, bi nam, kadar nam gre dobro, tudi veliko ostalo. Tako čustveno kot materialno. V naravi ljudi pa je, da hočejo vedno več, uživajo in si privoščijo ter tako izoblikujejo navade, kot da tega nikoli ne bo konec. Ko pa se količina materinih dobrin zmanjša, predvsem trpi ego. Ta je največji problem,« je kritičen bioenergetik, ki se ne strinja s trenutnim prepričanjem, da nam gre slabo. »Vsi govorijo o ljudeh z minimalnimi plačami. Vendar ti ljudje nekako preživijo in znajo živeti v svojem družinskem krogu. Pogostejši problemi so pri tistih z višjimi plačami, ki jim gre za družbeni status in si želijo vedno več in več. Ženejo se kot v hrčkovem kolesu in se ne znajo ustaviti. Ti ljudje živijo za kapital in status, le malo pa se jih upa izstopiti iz vsega tega. Občudujemo redke, ki so zbrali pogum, se osvobodili in šli delat, na primer, na zapuščene kmetije. Rečemo, kakšni frajerji so, ker si upajo. Vendar so se samo odločili, da se bodo imeli radi. Namesto denarja, ki je postal 'past', s katerim hočemo vse kupiti – da bo otrok igral inštrumente, govoril pet jezikov, obiskoval najboljše šole, so izbrali svobodo. Kolikokrat ste se vprašali, kaj si res želi vaš otrok? Ali počakali, da sploh začuti svoje želje, preden mu vsa pričakovanja izpolnite že vnaprej? Doživeli bomo, da današnji otroci ne bodo več obiskovali svojih staršev v domovih za ostarele. Opravili bodo svojo dolžnost in starše poslali v dom, in tako bo zanje to opravljeno. Kaj pa lahko pričakuješ drugega, če otroka takoj po službi priklopiš na umetno inteligenco? Na telefone in računalnike? Potem pa se čudimo, zakaj otroci zbolijo. Danes ne obolevajo več za 'tradicionalnimi' otroškimi boleznimi, temveč za težkimi obolenji ali pa še pri desetih letih lulajo v posteljo. Otroke smo oropali otroštva. Vsi bi imeli radi vrhunske športnike in genije. Vendar to ni realno, niti smisel življenja. Smisel je, da si srečen v tem, kar počneš, in da to počneš najbolje, kot znaš in zmoreš,« pravi.

Več v Zarji št. 15, 10. 4. 2018.