Alter

Bolezen je darilo

Uroš in Petra Dobnikar, kirurg travmatolog ter akademska pianistka in profesorica klavirja, sta že zdavnaj spoznala, da naše znanje še zdaleč ne zna pojasniti čudežev, ki se dogajajo vsak dan. Prepričana sta, da je namen človekovega življenja najti svojo notranjo moč, s katero lahko ustvarjamo, zdravimo, čutimo ljubezen in se povezujemo. Bolezni in nesreče se na naši poti pojavijo, da odstranimo vzrok in gremo svobodneje naprej. Zato je bolezen darilo, pravita v svoji knjigi Šola Luči. Pomagati sta začela ljudem, ki potrebujejo pomoč, iščejo smisel življenja in povezavo s svojim bistvom. Tudi z meditacijami, ki jih vodita v Mariboru, kjer živita s tremi sinovi, psom, zajčkom in prikupnim nagajivim papagajem Blujem.

Avtor:

Katja Božič

Značke:

PODNASLOV:»Vsak ima v sebi neskončno moč, da se pozdravi sam. To je skrivnost, ki je nihče ne uči.«

Tekst: Katja Božič, foto: Šimen Zupančič

V knjigi sta zapisala, da sebe in svet dojemamo v skladu s prepričanji, ki nimajo zveze z resničnim življenjem, zato mnogi živimo, kot bi ves čas sanjali. Kako sta se vidva prebudila?

Petra: Imela sva dobro službo, dobila sva otroke, najino življenje je bilo srečno. Potem pa sva začela razmišljati, da vseeno obstaja nekaj več. Takrat naju je prijateljica vpeljala v meditacijo. In tako sva začela spoznavati svoje notranje svetove. Sicer sva precej potovala po deželah, prepletenih z verovanjem, vendar naju je to velikokrat odvrnilo, ko sva videla, da ljudje zelo verjamejo, delujejo srečni, vendar ne zrcalijo tistega, kar sva midva začutila, da se lahko pridobi z meditacijo, notranjo moč. 

In kako sta začutila, »da mora biti nekaj več«?

Uroš: Težko je opisati, dokler tega ne doživiš. Preprosto veš, da ne čutiš telesa, kot bi ga lahko. Ko začneš odkrivati, vidiš, da imamo v sebi veliko zakladnico, ki je niti približno ne poznamo. Svet postaja vedno lepši, življenje in počutje vedno boljše, ko se predaš temu notranjemu svetu in pustiš, da te inteligenca, ki je v nas samih, vodi v življenju. Ampak to je postopek, ko se začneš prebujati, moraš sproti odlagati vse stare stvari in navade, ki jih imaš. Če tega ne odložiš, ne moreš napredovati po poti zavestnega življenja.

Kaj ste odložili vi?

Petra:Predvsem podzavesten občutek, da moraš ugajati. Vsepovsod in kar naprej nas ocenjujejo. Ko sva enkrat tako močno začutila najino pot, sva morala začeti pri sebi. Notranja moč se razvije, ker odvržeš prepričanje, da moraš ugajati drugim, in začneš živeti tako, kot čutiš.  

Uroš:Prej sem bil vedno v znanosti – študiral sem medicino, napravil doktorat, skušal sem delovati znanstveno, si razložiti dogodke. Življenje hočeš kontrolirati, ampak z meditacijo sem ugotovil, da ga ne moremo, niti ga tako živeti. To je umski svet, ki hoče skozi mišljenje in prepričanja kontrolirati vse dogodke okoli nas. Ker jih ne moremo, se dogajajo stvari, ki jih ne znamo obvladati, in potem se znajdemo v notranjem konfliktu, zaradi katerega nastajajo v našem življenju težave. Ko sem se povezal s seboj, sem odkril, da je življenje nekaj drugega, inteligence, ki deluje skozi nas, ne moremo razložiti, razumeti in dokazati. Če se temu enostavno prepustiš, začne vse potekati gladko in deluje. Začel sem čutiti energije v telesu, o čemer se prej nisem nikjer učil, začel sem raziskovati nov svet s čutenjem, ne pa z razmišljanjem in dokazovanjem. Odpre se ti povsem druga dimenzija. Življenje ti pokaže, na kateri poti si. Bolj se odpiraš temu, bolj zaupaš inteligenci, ki te vodi, bolj stvari potekajo gladko in tekoče. Začel sem povsem drugače gledati na svoje bolnike in na bolezen kot prej, ko smo bili naučeni, da zdravniki pač zdravimo bolnike. Bolnik je bolan in ga moraš pozdraviti, tako je v družbi sprejeto. Ampak skozi svojo pot sem videl, da vsaka bolezen nastane zaradi nekega vzroka. Dokler ga ne odstranimo, ne moremo pozdraviti bolnika. Mi zdravimo samo simptome, lajšamo bolezen. Pravega vzroka pa ne znamo odstraniti, in to vedenje je bilo zame v bistvu olajšanje. Postal sem mirnejši, bolnikom znam bolj prisluhniti. Vidiš, v čem je resnično njegova težava, mogoče ga znaš tudi bolj usmeriti, da začne iskati vzroke svojih težav.

Torej lahko ta spoznanja vključujete v svoje delo?

Uroš: V sistemu jih ne moreš čisto vključiti, v zasebnem življenju pa začneš drugače gledati na stvari, imaš drugačne odnose z bolniki in  sodelavci. Tu smo zato, da spoznavamo ljudi, razvijamo ljubeče odnose in smo povezani. To se je pri meni spremenilo – bolnike začutim, znam se z njimi povezati, ljudje potrebujejo nekoga, ki jih bo v življenju usmerjal, učitelja, ki jih bo učil, kako živeti, da se bolezen ne bo več pojavljala. To smo zdravniki pozabili. Med bolnikom in zdravnikom je umetno narejen zid – na eni strani so visoke stene napuha, na drugi pa občutek nemoči. To je sistem žrtve. Bolniki so nebogljeni, žrtve, ki jim je treba pomagati, ker se sami ne znajo pozdraviti. A vsak ima v sebi neskončno moč, da se pozdravi sam. To je skrivnost, ki je nihče ne uči. 

Kaj se zgodi, ko o takih stvareh spregovorite pred kolegi?

Uroš:Razmišljajo, sprejemajo. Ne vsiljujem jim svojih pogledov, ker vem, da ima vsak svojo resnico, ter sprejemam in spoštujem druge ljudi. Če nanese, da se o tem pogovarjamo, začnejo razmišljati. Najprej jim je tuje, čez čas se navadijo in začnejo tudi sami tako razmišljati. Veliko kolegov podobno razmišlja, ampak si ne upajo o tem javno spregovoriti, ker so v javni službi in se bojijo, da jo bodo izgubili.

Od kod torej pogum vam?

Uroš:To ni pogum, čutim, da je to povsem naravna stvar, resnica, ki pomaga ljudem. Ko spregovoriš resnico in stojiš za njo, te življenje vedno podpre in se preprosto nimaš česa bati.

Tudi ko ste pred dvema letoma direktorju UKC Maribor napisali odprto pismo o tamkajšnjih odnosih, bi eni rekli, da je bilo to zelo pogumno dejanje.

Uroš: Ampak če bi vsi delovali na ta način, bi bil svet povsem drugačen, kot je. Če bi javno in odkrito povedal, kar misliš, bi se vse stvari dosti prej uredile. Ko začutiš, da bi nekaj naredil, preprosto narediš, in takrat se nekaj reši. Zaradi strahu pa se blokiraš, blokiraš recimo zdravljenje, nekaj, kar bi sicer lahko rešilo situacijo.

So se odnosi po tem odprtem pismu spremenili?

Uroš: Zaposleni so bili zelo navdušeni in olajšani, ker si je nekdo upal spregovoriti. Ljudje so začeli bolj razmišljati o odnosih, česar prej ni bilo, odnosi so bili namreč na dnu. Potem pa so začeli zahtevati boljše razmere. To je sicer star sistem, ki se zelo počasi spreminja, ampak se spreminja.  

V knjigi pravita, da je bolezen darilo. Zanimivo je to slišati od zdravnika. Težko pa je to reči nekomu, ki trpi.

Uroš: Ko nekdo trpi, tega ne more razumeti, ampak ko preseže trpljenje in pogleda nazaj, vidi, da ga je to zbudilo, da se v življenju premakne naprej. Vsaka bolezen ima vzrok, ki je v človeku samem. Vsakega človeka zaznamujejo in oblikujejo način razmišljanja, čustva, navade, govor. Če so te stvari negativne, dolgoročno v telesu povzročajo bolezni. Bolezni pridejo, da te spomnijo, da nisi v skladu s seboj, da nisi povezan s svojim virom, in te prisilijo, da ga ponovno najdeš. To je namen človekovega življenja – da najde sebe, svojo notranjo moč, s katero lahko ustvarja, zdravi, čuti ljubezen in se povezuje z ljudmi. Bolezen pride samo zato, da odstraniš vzrok in greš svobodneje naprej. Telo se zdravi skozi to, da te boli, imaš vročino, nekaj raste v tebi, to so preobrazbe telesa. Mi rečemo, da je to nekaj slabega, ampak to je zdravljenje telesa. Telo se hoče nastaviti na harmonijo, če ni v ravnovesju. Če zraste tumor, gledamo na to kot na bolezen, ampak tumor zraste zato, ker se telo bori proti negativnim vzorcem, ki smo jih mi sami spravili nad telo, z našim umom, načinom delovanja. 

Mnogi to že dojemajo, še vedno pa je nekaj takega težko sprejeti, ko hudo zboli otrok. Kako to razlagate?

Uroš:Vsak otrok se rodi v družino s prepričanji in vzorci delovanja. Otroci so kot spužve, srkajo vse nerešene stvari in probleme, ki jih imajo starši, babice, dedki, ki so jih imeli predniki, in včasih otrok to izraža s hudimi boleznimi. Ampak samo zato, da opozori na te vzorce, energije. Tok narave hoče vse, kar je negativnega in ni v skladu z naravo, raztopiti ter ustvariti ponovno harmonijo. Takrat ne razumemo tega, počutimo se krive, iščemo rešitev, da bi otroka pozdravili, a če ne odstranimo vzroka v celi družini, včasih zdravljenje ni učinkovito. Pomembno se je zavedati, da bolezen pri otroku kaže na stanje širše družine. S takim pristopom lahko uspešno pomagamo bolnemu otroku. Potem se dostikrat spremeni življenje vse družine. Dokler ne odstraniš vzroka, se dolgoročno nič ne spremeni. Ko začnemo opazovati svoje življenje, kaj se nam dogaja, kakšne odnose imamo z nekom, kaj čutimo, kakšne besede prihajajo iz naših ust, kakšne misli imamo takrat, lahko v bistvu vidimo, kaj se dogaja v naši podzavesti. Šele takrat lahko začnemo razmišljati, da bi to spremenili. A tega nas noben ne nauči. Mislimo, da smo žrtve, da moramo to vlogo živeti in biti prepuščeni naključnemu toku življenja, vendar sami odločamo o svojem življenju – kako bomo živeli, kaj bomo ustvarjali. To želiva s Petro povedati ljudem, to je poslanstvo najinega zavoda: da ljudem predstavimo, da niso žrtve, da lahko odkrijejo moč v sebi, jo uporabijo in svobodno zaživijo, da lahko skupaj nekaj lepega ustvarimo. Ko se to zgodi, bolezni izginejo. Ampak to seveda ne gre čez noč. To je dolgotrajen proces, skozi katerega se razvijaš in dviguješ svoje zavedanje.

Kako si predstavljate medicino v prihodnosti?

Uroš: Sam človeka vidim kot popolnoma zdravega. V sebi ima neskončno moč, s katero lahko naredi čudeže v svojem življenju. V življenju je vedno tako: nekaj se rodi, raste, je, potem umre, tako je z vsemi običaji, navadami, človeškimi sistemi. Narava dolgoročno vedno poskrbi, da tisto, kar ni v redu, izgine. Trenutno človek potrebuje zdravila zato, ker ne zna drugače. Ko se bomo naučili po drugi poti priti do zdravja, jih ne bomo več potrebovali. Če se bo več kot 50 odstotkov ljudi zavestno odločilo, da bodo živeli brez zdravil, bodo farmacevtske firme propadle in se bo iz tega razvilo nekaj novega, lepšega.

Zakaj imate radi svoj poklic?

Uroš: Zato ker sem v stiku z ljudmi in jim lahko pomagam. Največji napredek zame pa bi bil, če bi jim lahko pomagal tako, da se nesreče ne bi več dogajale. Nesreča se vedno zgodi z razlogom, tako kot bolezen. Nesreča je bolezen, in ko odstraniš vzrok, ko odstraniš te mentalne blokade, ki povzročajo poškodbo, nesrečo, ko tega ni več, se nesreča ne bo več zgodila, ker ni potrebna. Nesreča je darilo, tako kot bolezen.

V knjigi tudi pravita, da se s pomočjo naših otrok lahko največ naučimo in tudi spremenimo. Kako naj jih vzgajamo, da bomo nanje prenesli čim manj svojih vzorcev in prepričanj?

Petra:Predvsem je pomembno čutiti sebe. Najpomembnejše je v sebi čutiti polje ljubezni, potem smo kot magneti in otroci nas poslušajo. Ko to vzpostaviš v sebi, se vse spremeni. Prva dva otroka sem vzgajala, kot sta mene moja starša, in doživela veliko odpora. Otroci so svobodni in mi jim hočemo naenkrat porezati krila, jih uokviriti. Morala sem poiskati pot, ki edina deluje, to je pot ljubezni. Ko si v ljubezni, začneš sprejemati drugačnost, začutiš otroka in njegov prav in potem ni več upora z njegove strani niti z moje. Potem se preprosto zaslišimo in vidimo. Takrat začneva sodelovati in potem vse steče.

Prebrala sem, da tudi kakšno vročino pri otrocih pozdravita z meditacijo.  

Uroš: Bodite prepričani, da je moj znanstveni um na začetku potreboval potrditve. Nisem kar tako verjel, da je kaj takega mogoče. To je bil zame čudež, ampak ko to vidiš, ni druge poti, kot da verjameš. Vsak ima v sebi to moč zdravljenja.

Sta se od koga učila ali sta tudi do teh znanj prišla z meditacijo?

Uroš:Midva sva vedno poslušala sebe in znanje je vedno prišlo od znotraj navzven. Karkoli ti kdo reče, to zate ne velja, zato se moraš naučiti poslušati sebe. Dokler tega ne znaš, se loviš in deluješ umsko, zapletaš se in življenje ni gladko, si v drami, greš gor in dol. Če pa poslušaš notranji glas, te vedno pelje prav. Vedno prideš do situacije, ki ti je namenjena, da nekaj ozavestiš. Tudi ko pridejo na videz slabe stvari, se jih naučiš sprejeti in greš naprej. To so darila, izzivi. Preprosto je treba zaupati življenju in stopiti iz vloge žrtve.  

Kako vidva vzbujata zavedanje pri otrocih?

Petra:Dovoliva jim, recimo, da se učijo na svojih napakah. Starši vedno skušamo otroke obvarovati.

Uroš: Otroci imajo program, ki jih žene, da se razvijajo sami od sebe. V sebi imajo ogromen potencial, ampak mi jih z našo vzgojo, s prepričanji dušimo. Duši jih tudi šolski sistem, ki jih uokvirja. Vsem vbijamo v glavo iste stvari. Omejujemo njihovo kreativnost, potencial, ki je v otroku edinstven. Če se naučimo videti, čutiti otroka in spoznati ta potencial, potem otrok cveti. Nič jim ne moremo vsiliti, lahko jim samo omogočimo, da se normalno svobodno razvijajo. Ker pa živimo v svetu, kjer je um še vedno tako pomemben, jim moramo tudi postaviti meje. Sicer pa imajo svojo edinstveno življenjsko pot. Otroci so naši največji učitelji.

Petra: Otroci so dosti bolj povezani s to inteligenco, z virom, mi se moramo na to spet spomniti, ampak ko se spomniš, si povezan. To je tista moč. Pomembno je tudi sodelovanje v družinah. Za ljudi, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, mislimo, da je to nekaj resnega, ampak to je užitek. Duhovnost je življenje samo. Uživati moramo v vsakem trenutku. Poslanstvo najinega zavoda je, da se širi to vedenje in ljudi osvobaja.
CITAT: »Med bolnikom in zdravnikom je umetno narejen zid – na eni strani so visoke stene napuha, na drugi pa občutek nemoči. To je sistem žrtve.«