Alter

Skrbi so čista potrata časa

Ko se človek posveti nečemu smiselnemu, mu vesolje vedno gre naproti. Tega se ni domislil Paolo Coelho, tako je trdil že večni Goethe … In v sozvočju s to drzno tezo vsekakor vijuga zgodba Andreja Pešca, politologa in spletnega hazarderja, ki ga je trda roka življenja popeljala na pot ambasadorstva miru in pomoči sočloveku. Naj se nam predstavi kar sam, z odstavkom iz enega svojih imenitnih člankov! »Pred leti sem dobil vse, za kar sem si dotlej prizadeval,« je zapisal. »Živel sem v hišici ob morju, delal sem od doma, živel sem z dekletom, nisem imel nobenih posebnih odgovornosti, imel sem ogromno časa zase, dovolj denarja ... Bil pa sem precej nesrečen, saj moje življenje ni imelo smisla. Živel sem iz dneva v dan, nisem pa dal pravega doprinosa življenju drugih. Na to me je vztrajno opozarjala vest, ki sem jo skušal utišati z uživaštvom. Ki pa niti ni bilo uživanje, temveč bolj začasno olajšanje trpljenja.«

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Hazard, ena najhujših oblik odvisnosti. Ko pravi, da je »delal od doma«, misli predvsem, da je vse noči igral spletni poker. Na FDV-ju je sicer študiral mednarodne odnose, a je njegov študij povsem zasenčil nenehen nočni kalejdoskop kart. »To ni služba, to je način življenja,« se tega obdobja spominja danes, »razmišljaš samo o naslednji partiji.« V študiju ni videl smisla in tudi v življenju ni videl cilja. Običajno je igral na kar tridesetih ali štiridesetih turnirjih hkrati, po od osem do deset ur na dan – in to v glavnem podprt z zahrbtno prijetnim gorivom marihuane.

Z gladiatorsko vztrajnostjo se je počasi zrinil v najboljši odstotek spletnih pokerašev na planetu, a je za ta dvomljivi dosežek plačal precej visoko ceno. Pri petindvajsetih se je počutil, kot bi jih imel vsaj štirideset. »Poker, alkohol, trava in druge razvade so mi pokurili toliko energije, da ni ostala v meni niti trohica presežka za ustvarjalnost, iznajdljivost, pogosto celo za osnovno motivacijo ne. Bil sem tudi povsem nedružaben. Hazard je v resnici ena najhujših oblik odvisnosti. Uf, na kakšne tragične zgodbe sem v tem svetu naletel …«

Nekaj let takega življenja mu je še bolj načelo zdravje. Že od rane mladosti so se mu namreč vlekle hude tegobe – vse bi jih bilo kar zamudno našteti. Omenimo samo serijo operacij na kolenih, hudo načet želodec, pa mladostniško revmo, težave z očmi in neštete poškodbe. »Če me boste kdaj srečali na bazenu, boste lahko videli, da sem precej pošit,« skomigne z rameni, potem pa se spet bodro nasmehne. Vsa ta bolečina ga je namreč odprla za naslednji evolucijski korak.

Ob vzhodnjaške koncepte, ki so ga sčasoma preporodili, je najprej trčil s pomočjo prijatelja nogometaša. Fant, s katerim sta skupaj pokadila ogromno trave, je prebral veliko pravih knjig in vsake toliko je rad navrgel kakšen presunljiv izrek ali dva.

Do takrat se je Andrej že dovolj namariniral v trpljenju, da ga je prosil za malce podrobnejši poduk. In je prijatelja potem kar nekako posvojil kot svoj hodeči priročnik za nevidne zakone. Ta odločitev je v kratkem času ustvarila zlate dividende.

Več v reviji Zarja, 7. november 2017