Alter

Zbudimo se!

Terry Oldfield in Soraya Saraswati, svetovno znan glasbeni duo

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Srečanje med Terryjem Oldfieldom, svetovno znanim skladateljem in glasbenikom (med drugim je ustvarjal filmsko glasbo za BBC, še posebno znan pa je po svoji »čarobni« flavti), in Sorayo Saraswati, naturopatinjo ter učiteljico joge in meditacije, ni bilo naključno. Ko sta se prvič spogledala, je bilo obema jasno, da sta si usojena, čeprav je minilo še kar nekaj časa, preden sta postala par. Z intenzivnim odnosom sta v dvanajstih letih zrušila številne prepreke, zavore in strahove, predvsem pa sta bila drug drugemu v oporo v težkih trenutkih – ko je Soraya izgubila sedemnajstletnega sina in ko je Terry prejšnje leto zaradi hude bolezenske preizkušnje izgubil oko. Svoja čustva, spoznanja in srečo izražata v pesmih, ki jih ustvarjata skupaj. »Z najinimi pesmimi in mantrami spodbujava poslušalce v odprtost in tako ustvarjava sveti prostor, kjer se ljudje počutijo povezane in izkusijo občutek notranjega miru,« pravita. Čarobnost teh trenutkov smo lahko občutili tudi pred časom na njunem koncertu v Ljubljani.

Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ

Obiskala sta nas v okviru svoje evropske turneje. Čeprav se v svojem domu, ki sta si ga ustvarila v gozdu v bližini manjšega avstralskega mesta, ki nima niti semaforja, odlično počutita, sta bila nad Slovenijo navdušena. »Rada imava gore in vi jih imate. Tukaj v Ljubljani jih lahko dobesedno zavohava,« sta se nasmehnila, seveda pa nista pozabila omeniti čudovitih ljudi, ki sta jih spoznala.

Terry, brat znanega glasbenika Mika Oldfielda, se je pred šestnajstimi leti s svojo nekdanjo ženo, prav tako Avstralko, iz rodne Anglije preselil v Avstralijo. Pravi, da je dolga leta živel v zakonu brez prave ljubezni, vztrajal je predvsem zaradi svojih petih odraščajočih otrok. Večino časa je ustvarjal glasbo, v kateri so oživela vsa čustva, ki jih je leta in leta zadrževal v sebi. Čutil je, da je na pragu korenitih sprememb, in svoj prvi album po selitvi v Avstralijo je poimenoval Turning point (Točka preobrata). »Neke noči sem sanjal, da sem umrl. Ko sem se prebudil, se nekaj časa nisem mogel premakniti. Gledal sem svoje telo in bil povsem prepričan, da sem mrtev. Sčasoma sem lahko spet premikal svoje prste in občutki so se vrnili. Takrat sem vedel, da je mojega dotedanjega življenja konec. Odšel sem in pustil vse za seboj, razen svojih flavt in nekaj drugih inštrumentov. Bilo je zelo boleče,« se spominja. Nekaj časa pred tem se je v bližino njegovega doma preselila Soraya s svojimi štirimi sinovi. »Nekdo mi je svetoval, naj grem na jogo, da mi bo gotovo koristila. Pa sem šel in srečal Sorayo! Na koncu ure sem stal v sobi, in medtem ko je govorila z nekom, so se najine oči srečale. Nikoli ne bom pozabil tistega trenutka! Kot da sva se prepoznala …« Tudi Soraya je začutila enako. »Vedno je bil zelo prijazen, ustrežljiv, nosil mi je stvari v avto in včasih prišel na terapije, ker sem delala tudi kot naturopatinja. V svoji hiši sem imela tudi studio za jogo, kjer smo se s skupinami večkrat sestajali. Rekel mi je, da igra flavto, in me vprašal, ali bi lahko prišel na skupino, rekla sem mu, da seveda, če bo le ubrano igral,« se je smehljala Soraya, ki pred tem še nikoli ni slišala za Terryja Oldfielda. »Ko je zaigral, sem bila navdušena. Zaljubila sem se v njegovo flavto!« »V flavto, ne v mene,« jo je podražil Terry. Ni upala, je priznala. »V mojih mislih je bil še vedno poročen.«

Skupaj v dobrem in slabem

Ko je šla Soraya z neko skupino v Indijo in je potrebovala nekoga, ki bi ji pazil hišo, se je ponudil Terry. »Šest tednov sem živel v njeni hiši, skrbel za psa in mačke in bil osamljen kot še nikoli v življenju. Prej sem toliko časa živel z družino, takrat pa sem se začel soočati s tem, kako je biti resnično sam. Iz varnega prostora sem se podal v negotovost,« razlaga.

In ko se je Soraya vrnila, je ostal pri njej. »Začela sva skupaj pisati glasbo in potovati. A na začetku nisva bila tako dobra, kot sva danes. Terry je bil studijski glasbenik – nikoli ni igral pred občinstvom. Spodbudila sem ga, da je začel igrati pred ljudmi, njegova glasba prebuja, zvok njegove flavte je resnično neverjeten. »A njegov pogoj je bil, da jaz pojem. Prepričana sem namreč bila, da ne znam peti. Kot otrok sem rada in povsod pela, potem pa mi je učitelj, ko sem imela deset let, rekel, da nimam glasu in da ne bom nikoli dobro pela. Jaz sem se torej soočila s svojim strahom pred petjem, Terry pa s svojim pred nastopanjem pred ljudmi in petjem. Na začetku sem jaz brala poezijo in govorila ljudem, Terry pa je igral flavto. Potem sem se naučila igrati klaviature, spremljati Terryja in peti. Danes sva pripravljena na vse.« Doživetje njunega koncerta je nekaj res posebnega, drugačnega. Njen glas in Terryjeva flavta te namreč poneseta v neke druge razsežnosti.

 Hkrati pa je Soraya prirejala tudi delavnice osebne rasti, s katerimi je želela ljudem pomagati spreminjati svoje življenje. »Res sem se dobro počutila v svojem življenju!« pravi. A obdobje velikih preizkušenj ji ni bilo prizaneseno. Njen tretji sin, sedemnajstletni Prem, se je znašel v težavah, v slabi družbi, vse skupaj pa se je zelo žalostno končalo s samomorom najstnika v bolnišnici. Fanta so oživili, tri dni so aparature vzdrževale njegovo življenje, dokler niso Sorayi potrdili, da njegovi možgani ne delujejo več. »Morala sem se odločiti in ga pustiti oditi,« razlaga o najhujši in najtežji odločitvi svojega življenja. »Bil je res lep fant. Ko so ga odklopili, sem sedela ob njegovi postelji, mu masirala roke in mu govorila in govorila. Rekli so mi, da bo odšel v pol ure, ampak z nami je bil še enajst ur, preden je zadnjič vdihnil. Ker je želel pomagati ljudem, sem v njegov spomin napisala knjigo, ki bo, upam, pomagala drugim.«

Več v Zarji, 7.11. 2017