Alter

Z zvonjenjem in uroki proti toči

Kako so naši predniki upravljali z vremenom.

Avtor:

Tarej DeDe

Značke:

Radiestezist Jože Guardjančič se je pred leti vprašal, ali so naši predniki znali vplivati na vreme in ali je to mogoče dokazati. V knjigi Pavla Medveščka (Iz nevidne strani neba) je kar nekaj omemb vpliva naravovercev na vreme in o istem piše tudi France Bevk v knjigi Umirajoči bog Triglav. Zbrano znanje je Jože predstavil v soboto, 12. avgusta, na simpoziju o staroverstvu v Posočju.

Razrešimo najprej uganko imena: zakaj naravoverci in ne staroverci? Že Pavel Medvešček v knjigi namiguje, da bi bilo ustreznejše poimenovanje naravoverci, saj so izraz staroverci uporabljali večinoma katoliki v slabšalnem pomenu. In ko govorimo o vplivu na vreme, je treba pojasniti še, da pri naših prednikih seveda ne gre za kakšno umetno spreminjanje vremena s kemičnimi sredstvi ali čim podobnim, o čemer se govori dandanes, ampak za oblike zaklinjanja za odganjanje toče ali suše. 

Cikel življenja. Tudi Boris Čok v svoji knjigi V soju mesečine govori o naravoverskem nadzorovanju vremena. Če so hoteli vplivati na vremensko dogajanje, so morali do potankosti poznati nastajanje vremena v določenem kraju. To znanje je bilo pridobljeno v ogromno letih, še dandanes pa na podeželju starejši ljudje vedo, kakšno vreme napovedujejo spremembe na nebu. Od tod poznamo tudi nešteto rekov, ki še vedno večinoma držijo. Predniki pa so poznali tudi zakonitosti delovanja nevidnih naravnih sil, ki so nam danes skoraj neznanka. »Zaradi lažjega razumevanja jih imenujemo biopolje,« pravi Jože Guardjančič.

Te zakonitosti pravzaprav omogočajo življenje v obliki, kakršno poznamo. Skušajmo razložiti: gre za delovanje treh osnovnih sil: ognja, vode in zemlje. Silam ognja je glavni vir sonce in deluje na planet navzdol, sili zemlje in vode pa sta ognju nasprotni, navzgor delujoči sili. Nobena od osnovnih, niti zmes samo dveh sil, ne omogoča življenja. To nastane in se uresniči šele s prepletom vseh treh. To je tista moč, ki poganja življenje našega planeta in nas same. Iz tega razumevanja dobimo tročan sil (vode, ognja in zemlje), glavno vodilo posoškim naravovercem, in pentagram, ki vključuje še dve v naravi prisotni kombinaciji osnovnih sil. Včasih je ta preplet v korist ognja, drugič vode. Ta nenehni cikel lahko imenujemo tudi življenje.

Spor med vodo in ognjem. Naši kraji imajo zaradi lege približno 45 stopinj geografske širine severno od ekvatorja vodno-zemeljski del leta daljši od ognjenega. Na koledarju sta prehoda označena z jurjevim (23. april) in mihaelovim (29. september), datumoma, ki sta v nekaterih pokrajinah povezana z začetkom in koncem dela na poljih.

Pri nastanku nevihte gre za premočno in prezgodnje delovanje sile ognja na vodno-zemeljski dvojec, kar povzroči burno reakcijo vode, ki jo občutimo kot soparo. Pozneje se ta »spor« med vodo in ognjem preseli tudi na nebo, kjer se v oblakih formira za nevihto ključni pozitivni naboj, vodno-zemeljski dvojec na površju pa ustvari negativni naboj. Med »sprtima stranema« nastane velika napetost, ki jo precej ljudi občuti kot večjo razdražljivost, zato v zadnjih letih celo meteorologi izdajajo biovremensko napoved z opozorili.

Nevihtno napetost narava samodejno blaži. Najhitrejša in silovita je ublažitev s strelo. Le malo manj silovit je veter, blažja zmes ognja in vode (suhega in vlažnega zraka). Rešitev napetosti na najprijaznejši način pa je dež.

A kako je človek lahko vplival na blaženje teh napetosti? Recept je v teoriji preprost: naravo je bilo treba prehiteti, pravočasno prepoznati, kdaj nastajajo razmere za nevihto, in sprostiti napetost med silami, preden to stori narava. Za tovrstno početje so naravoverski predniki uporabljali naravne moči oziroma nevidno silo, kot so ji rekli, ki so jo usmerjali v želeni cilj.

Več v reviji Zarja št.,34. 22. 08. 2017