Alter

Več pameti in manj zdravil

Naturopatski kongres o sladkorni bolezni.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Slovensko združenje naturopatov (zdravilcev, ki prisegajo na zdravljenje z naravo, gibanjem in reprogramiranjem duševnosti) je imelo svoj drugi kongres (čestitke!), ki je bil posvečen epidemiji sodobnega časa – sladkorni bolezni, čeprav diabetes sploh ni nalezljiv. So pa nalezljive razvade, ki jim nenavadno hitro podležemo in jih prenašamo na svoje bližnje, pri tem se pa tolažimo, da nam bosta pomagala zdravnik in lekarnar, če se bo kje zalomilo. Na kongresu, nastopajoči so bili največ iz tujine, so sicer našteli nekaj pripravkov in metod, ki lahko pripomorejo k obvladovanju diabetesa, v glavnem pa so govorili o tem, česar nočemo slišati – da smo še posebno pri tej bolezni pač sami svoji zdravniki in da je edini recept več truda in odrekanja in manj zdravil.

Diabetes je večinoma bolezen preobilnih ljudi. Če gledamo fotografije svojih prednikov tja do petdesetih let prejšnjega stoletja, je na njih redko kdo bolj okrogel, predvsem pa so suhljati otroci. Številni med njimi niso nikoli stradali, razen med vojno, ko je bilo pomanjkanje povsod. Kaj se je zgodilo, da smo pred desetletji začeli vzhajati kot kvašeno testo? Res toliko več jemo ali pa je kriva predvsem zelo drugačna hrana?

Odgovor na to pravzaprav že vemo, potrdila ga je sodelujoča na kongresu, Alba Rosario Ibanez iz Gvatemale, države z desetimi milijoni prebivalcev in dvema bolnišnicama, kjer večini prebivalcev ne preostane drugega kakor naravno zdravljenje, ki ga sicer vsaj nekateri obvladajo, saj so podedovali bogato izročilo Majev. Vendar pa se izkušnje prednikov zlomijo ob sodobnih razvadah, saj niso kos predelani hitri hrani, premalo gibanja in nenehnemu stresu, ki je segel v osrčja pragozdov. Le kdo še danes živi kolikor toliko naravno, kaj to sploh je?

Predvideni smo za nekaj drugega. Dr. Rudy Lanza iz Italije je naštel celo vrsto rastlin, ki pomagajo obdržati diabetes na vajetih, med nam znanimi so brin, radič, regrat, artičoke, koruzni laski in brin. Še posebno prepričljiv pa je bil dr. Luca Speciani, ki je še bolj plastično kot drugi nastopajoči na kongresu (med njimi je kar precej spreobrnjenih zdravnikov) opozoril, da živimo skrajno nenaravno in da nobeno zdravilo, lekarniško ali ne – ne more ozdraviti tistega, kar si v življenju nakopljemo. Osvežimo si spomin: razvijali smo se dva milijona let, zadnjih 200.000 let kot pokončni in misleči človek, ki se je pred 45.000 leti iz Afrike prek Azije naselil v Evropo. Preden so se naši predniki pred približno 10.000 leti za stalno naselili in začeli gojiti živali in rastline, so bili visoki, vitki, mišičasti, živeli so od tistega, kar so nabrali v naravi in kar so s primitivnim orožjem ulovili. Večno so bili pripravljeni na boj ali beg.

Po naselitvi smo začeli dobivati današnjo podobo – in vendar se geni, ki so se v naših organizmih oblikovali stotisočletja, ne morejo spremeniti v tako kratkem času, kolikor traja »civilizacija«. Zakaj vas obremenjujem s skokom v daljno preteklost? Ker čedalje več strokovnjakov, takšnih in drugačnih, trdi, da programa v sebi, torej genov, ne moremo prelisičiti, lahko pa jih poškodujemo. In zakaj poleg prevelike količine napačne hrane in premalo gibanja diabetikom tako zelo škoduje stres (in neredko tudi povzroči sladkorno bolezen)? Ker se takrat čisto zares spremeni fiziološko stanje v telesu – dvigne se krvni tlak, pospeši srčni utrip, v kri se zlijeta vsa razpoložljiva glukoza in maščoba, kajti naši v davnini oblikovani geni nas pripravljajo na boj (s šefom) ali beg, za kar potrebujemo energijo. Ker praviloma ne storimo niti enega niti drugega, torej dodatne energije ne porabimo ... no, saj veste, kako se to konča! Po stresnih dogajanjih se gremo še dodatno najest, napit ali zakadit.

Tako pač delujemo. In tega se je dobro zavedati.

Več v reviji Zarja št. 15. 11. 04. 2017